Kraševec kot pastirski pes

V zadnjih letih se tudi v Slovenijo vrača reja drobnice na prostem, s porastom divjih zveri pa se kar sama ponuja rešitev, da bi pastirjem pri čuvanju ovc pomagali pastirski psi. Stalež drobnice v Sloveniji se je v zadnjih 15-ih letih kar 5x povečal, istočasno pa so bile sprejete strategije varovanja in zaščite velikih zveri, predvsem medveda, volka in risa, ki imajo kot plenilci odločujočo vlogo pri ohranjanju ravnovesja v naravi. Seveda je največkrat slabo zaščitena drobnica poleg gozdnih sesalcev njihov najpogostejši plen.

Država tako skrbi za ustvarjanje ugodnih habitatov za življenje velikih zveri in zato izplačuje odškodnine za škodo, ki jo naredijo na domačih živalih in kulturnih rastlinah. Samo v letu 2005 je bilo za škodo na drobnici rejcem izplačanih nekaj več kot 100.000 EUR, od takrat pa se vsako leto ta znesek povečuje. Ker je preventiva boljša od kurative, se ideja o čuvanju drobnice s pastirskimi psi ponuja kar sama od sebe.

Kraševci so na naših tleh čuvajsko-pastirsko službo opravljali že od samih začetkov ovčjereje pri nas. Z njenim zatonom pa so z njo zgubili stik in se ohranili predvsem kot čuvaji dvorišč, v zadnjem času pa s socialziranimi in šolanimi kraševci dobivamo tudi čudovite družabnike.

Večina naših kraševcev bo tudi v prihodnjosti svoj dom gotovo iskala po naših domovih in vrtovih, kar pa ne pomeni, da jih nekaj ne bi mogli vrniti tudi v prvotno “službo”. Seveda takšno vračanje ni enostavno, saj nobenega psa navkljub še tako dobrim zasnovam ne moramo kar postaviti med ovce in pričakovati, da jih bo čuval.

Včasih se sliši mnenje, da so kraševci do danes že izgubili to sposobnost, pa se je izkazalo, da takšno mnenje temelji na nerealnih pričakovanjih, saj si marsikdo idealistično predstavlja, da bo že naravna zasnova dovolj za to, da postane pes odličen čuvaj črede, kar pa je tako kot da bi npr. od lovskega ali službenega psa pričakovali, da bodo opravljali svoje naloge samo na podlagi prirojenih zasnov.

Na žalost je od zatona ovčjereje v Sloveniji minilo že toliko časa, da se izkušnje in znanja o uporabi kraševcev v ta namen niso ohranile, lahko pa si pomagamo z izkušnjami drugih držav. Tako so si npr. Američani v povojnem obdobju nabirali tovrstne izkušnje po tistih delih sveta, kjer se je ovčjereja še ohranila, ter z uvozom šarplanincev in mnogih drugih pastirskih pasem poskrbeli za zaščito njihovih čred pred kojoti in ostalimi plenilci. V bližnji preteklosti pa so tudi nekatere nam bližje države s podporo državnih institucij v pastirsko službo vrnile nekatere svoje avtohtone pasme, saj se zavedajo, da si poleg prej omenjenih prednosti na ta način pridobivajo tudi pomembna znanja o svojih pasmah, kar jim lahko pomaga tudi pri njihovem boljšem razumevanju. S projekti uvajanja pastirjev in psov v čuvanje čred pa si pridobijo tudi pse, ki imajo lahko pomemben gospodarski pomen. Upam, da se ne bomo v Sloveniji tudi na tem področju mačehovsko odvrnili od kraševca.

V društvu navezujemo stike z vsemi, ki so nam pripravljeni pomagati s svojimi izkušnjami. Uvajanje psov med čredo mora glede na izkušnje drugih držav potekati sistematično in načrtno, saj se mora mladič že v rosnem obdobju navezati na drobnico (idealno je seveda, če je čuvajka črede že njegova mati), potrebno je zmanjšati stik s človekom na minimum, saj se mora pes primarno navezati na čredo, nato pa do dobe odraslosti (najmanj do drugega, še bolje do tretjega leta) skrbeti za postopno navajanje mladiča na čredo (poskrbeti, da mladič ni preveč igriv z drobnico ali celo agresiven do črede in obratno), poskrbeti za nadzor nad mladičem, saj je potrebno vsako možno napako (npr. uhajanje od črede, pretirana popadljivost in podobno) korigirati že ob prvem poskusu, da se ta ne utrdi in psu kasneje ne prepreči opravljanja svoje naloge. Odločilna pri uspešnosti je predvsem pravilna izbira mladiča in pravilna socializacija z živalmi, ki jih čuva.

Že samo prisotnost psa je velikokrat dovolj, da se velike zveri ne odločijo za napad na čredo. Zlasti medved in volk sta prehranska oportunista in si izbirata hrano, za katero se morata manj potruditi. Zmotno je torej prepričanje, da psi branijo čredo z neposrednimi fizičnimi spopadi z zvermi. Redkokateri pes si upa zoperstaviti mnogo močnejšemu medvedu ali volčjemu tropu, še redkejši pa so tisti, ki iz neenakega dvoboja pridejo kot zmagovalci.

Seveda so tudi takšni osebki zaželjeni, iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bo neustrašen borec vsak pes, ki ga bomo določili za varuha. Ker se sistem vzgoje mladičev za življenje v urbanem okolju razlikuje od vzgoje za delovne pse že od 4. tedna dalje, bo morda potrebno formirati dve liniji vzreje, oz. v začetku (zaradi pomanjkanja mladičev in ustreznih delovnih linij) v okviru istega legla vsaj razlikovati socializacijo mladičev, ki bodo odšli v urbano okolje od tistih, ki bodo dodeljeni projektu.

Predvsem pa je za vsakega lastnika črede in pastirskega psa pomembno, da dobro razume funkcijo in naloge teh psov, saj mnogi neizkušeni, novi lastniki drobnic naivno mislijo, da je najboljši čuvaj pes, ki se zapodi za plenilcem in ga goni po celem gozdu. Dobri pastirski psi tega ne bodo naredili, saj vedo, da se morajo ves čas držati črede in je ne smejo puščati same in ranljive pred ostalimi plenilci. Ob dobro uigrani in izkušeni skupini pastirskih psov le redko pride do spopada s plenilci, saj ti z markiranjem in obramno držo te raje prestrašijo in napadejo le v skrajni obrambi.

Žal pa se tudi na tem področju kaže že skoraj pregovorni slovenski mačehovski odnos do vsega, kar zraste in živi v naši deželi. Tako večji rejci na bolj izpostavljenih območjih, kar se velikih zveri tiče, za varstvo svojih čred uporabljajo tudi pastirske pse, vendar so to skoraj brez izjeme tujerodne (alohtone) pasme (in njihovi križanci), ki na naših področjih nikoli niso živele. Odbira in vzgoja mladičev je v veliki meri odvisna od individualnega prepričanja rejca in torej ni nujno optimalna. Včasih smo negativno presenečeni ob dejstvu, da večina rejcev, s katerimi smo se pogovarjali, kraševca sicer pozna, ne zaupa pa v njegove pastirske sposobnosti, čeprav ga nihče od njih nikoli ni imel v svoji lasti in z njim nima negativnih izkušenj.