Kraški ovčarji sodijo med ogrožene avtohtone pasme, saj njihovo število ostaja pod tisoč primerki. V vzrejo je vključenih manj kot petdeset predstavnikov te pasme, njihov obstoj pa ogroža tudi majhen genski bazen, ki je vezan izključno na Slovenijo.
Vzreja kraških ovčarjev je izjemno stara dejavnost, ki se je razvila iz nuje ljudi po obvarovanju svoje živine. Skozi razburkano zgodovino vzponov in padcev, se je na našo veliko srečo, sama vzreja kraških ovčarjev ohranila skupaj z nalogo varovanja pašnih živali s pastirskimi psi – kraškimi ovčarji.
Kraški ovčar ima za nas in naše okolje neprecenljiv pomen, saj predstavlja del naše zgodovine, naše dediščine, naše identitete, ki je nesporno in tesno prepletena med nas vse.
Gre za tisti pomembni del naravne in kulturne dediščine, ki se je v stoletjih kalil v odnosu človeka do narave. Od tedaj, ko so naši predniki preko ustnih, kasneje pisnih sporočil, pridobljenimi veščinami ter praksami, znanje uspešno prenašali na svoje rodove. S tem so gradili okolje v katerem še danes odmevajo prav vsi elementi ohranjenih vrednot in zavesti o pomenu ohranitve kraškega ovčarja.
Kajti kraški ovčar ni zgolj pes. Kraški ovčar je v našem prostoru tudi prispodoba, ki odmeva v sosledju prostora in časa, z usodno povezanostjo človeka in krajine, ter pogojenostjo drugega z drugim. Je eden od sinonimov, sprva vezanih na lokacijo Krasa, danes pa vseslovensko prepoznan in vse bolj vsidran v nacionalni zavesti slovenskega naroda, kot naša edina avtohtona pasma psa.
Hkrati bogati in sploh osmišlja našo bogato kinološko dediščino in jo postavlja ob bok drugim, tudi veliko večjim narodom.
Vzreja kraškega ovčarja pa je edino zagotovilo, da se pasma ohrani, tudi kot neizpodbitna, trdna vez med naravo in človekom. Danes, ko je ključnega pomena ohranjanje biotske pestrosti, ohranitve naše kulturne in naravne krajine, pa je vloga našega kraškega ovčarja še toliko pomembnejša.
Vir: interna dokumetacija društva
