Izvor kraškega ovčarja sega v stari vek, v 8. stoletje pred našim štetjem. Na območju tedanje ilirske pokrajine se je razvilo več vrst pastirskih psov, do današnjih dni pa so se ustalile pasme kraševec in šarplaninec ter tornjak. O tem, po kateri poti je kraški ovčar prišel na Kras, je več razlag; v izkopaninah Pompejev je bilo najdeno podobno okostje, presenetljiva je tudi podobnost s kavkaškim ovčarjem, čeprav je največja verjetnost, da so njegovi predniki pasli ovce v grških pokrajinah.
Na obale Jadrana je kraški ovčar po nekaterih zapisih zašel že v zadnjem stoletju pr.n.št.
Sinonimi:
- brek (najstarejši sinonim, ki sega v čase preseljevanja Slovanov iz Ilirije)
- čič (19. stoletje)
- istrijan (začetek 20. stoletja)
- kraševec (med leti 1910 in 1920)
- ilirski ovčar (pod tem imenom je bila pasma prvič priznana s strani FCI l. 1939 na skupščini FCI v Stockholmu)
- krakški ovčar (pod tem imenom je pasma priznana s strani FCI od l. 1968)
Vir: KRŠ Jugoslavije, JAZU, Zagreb 1957
Vzreja kraškega ovčarja kot pastirskega psa je bila nekdaj vezana izključno na ovčarstvo in tip selitvene paše, ki je značilen za naš Kras. Tako se je območje vzreje kraškega ovčarja razprostiralo na prostranem območju kraškega sveta v Sloveniji. To območje zajema na severu naselja in trge, kot so Jelšane, Ilirska Bistrica, Pivka, Senožeče in Sežana do Trsta, ter nato prehaja v primorski Kras od Socerba do Slavnika ter se nadaljuje do končnih obronkov Čičarije, ki segajo v primorski del Slovenije. Slovenski Kras na severu najviše seže z Vremščico (1027 m), na jugu pa s Slavnikom (1028 m). Vzreja kraškega ovčarja pa je zajemala tudi Istro; na območju južno od Čičarije, ki se razprostira štirideset kilometrov daleč in se konča severno od Učke (1396 m).
Danes je tradicionalna vzreja kraškega ovčarja razpršena in preko posameznih vzrediteljev, razširjena po celotnem območju Slovenije.
Vir: interna dokumetacija društva
