Naš prvi kraški ovčar je bil Car, klicali pa smo ga Lan. Bil je star 2 meseca, ko smo ga šli iskat v Slovenj Gradec. Sin David je bil takrat star 6 mesecev. Čeprav smo se na  začetku kar malo bali, kako bosta šla skupaj mladiček in dojenček, se je izkazalo, da je bil naš strah popolnoma odveč. Pod nadzorom, kadar sta bila skupaj, sta se oba prav lepo igrala. Lan je bil do Davida nežen, David pa se je učil prvih stikov z živaljo in prvih korakov ob opori kužka. Med njima se je stkala nežna vez, ki je trajala do Lanove smrti, pri trinajstih letih in pol.

Ko se je rodila hčerka Sara, jo je Lan sprejel brez težav. Čeprav je bil Lan takrat star že 4 leta, bi zanj lahko bila grožnja, saj je majhne otroke potrebno najprej naučiti, kako se obnašati ob psu. Lan ni imel nikakršnih problemov in ko se je Sara učila hoditi, je kar nekaj korakov naredila z njegovo pomočjo.

Po rojstvu sina Jakoba smo pripeljali še kraševko Neli. Navihanka se je takoj spoprijateljila tako z Lanom, kot s tremi otroki. Tudi ona je dokazala, da so kraški ovčarji odlični družinski psi. Edino pri igračah se niso mogli zmenit, dokler Neli ni malo odrasla in je nehala igrače krast.

Psička Neli je hitro odrasla in pri njenih 2 letih je imela svoje prvo leglo. Tako za nas odrasle v družini, še bolj pa za otroke, je bila ta izkušnja popolnoma nova. Vsi smo se učili skrbeti za drobna in nebogljena bitja. Domačih je bila ob kotilniku vedno vesela, do tujcev pa ni pokazala naklonjenosti. Ko imaš prvo leglo, se zbudijo čisto posebna čustva. Seveda smo imeli svojo ljubljenko in tako se je zgodilo, da je Potonika Kraški ruj ostala doma.

Mesec dni kasneje, kot se je skotila Potonika, sem v porodnišnico odšla tudi sama. Rodila se je hčerka Ana. Neli je takrat pokazala, kako zelo užaljeni znajo biti kraševci. Ko sem se po nekaj dneh vrnila iz porodnišnice, me tudi pogledati ni hotela. Kot da bi hotela reči, kako si me lahko zapustila! Ulegla se je na posteljo poleg mene in gledala v steno. K sreči njena užaljenost ni dolgo trajala.

Rebeka se je rodila dobra tri leta kasneje. Lana žal ni spoznala. Raste ob dveh kraševkah in šarplaninki. Obožuje vse živali in je do njih neizmerno nežna.

Kraški ovčarji so odlični družinski psi. Znajo se prilagoditi novim situacijam, dobrodušni so do otrok in tudi zelo potrpežljivi. Otroci s kraševci pridobivajo izkušnje s kužki, njihovo skrbjo in nego. Vodijo jih na sprehode in jih hranijo. Ne bojijo se psov in znajo pristopiti k njim. Otroci znajo rokovati z vsemi živalmi, ni jih strah se jih dotikati in pestovati.  Mladički so še posebej privlačni, poleg tega, da so najbolj srčkana bitja, so se otroci naučili odgovornosti in skrbi za druge, predvsem tiste, ki ne morejo sami. Vse, kar so se otroci naučili ob kraševcih, znajo prenesti tudi na ljudi. Zato obožujejo dojenčke, radi skrbijo za mlajše, znajo izraziti sočutje do bolnih in pomagati starejšim.

Zelo sem vesela, da imajo moji otroci možnost odraščati s psi, še posebej pa sem ponosna prav na to, da so to kraški ovčarji, naša, slovenska pasma. Upam, da so in bodo pasmo vzljubili prav tako kot jaz in si jo bodo želeli ob sebi tudi, ko bodo odrasli.

In to je zagotovo pomembna dediščina, za katero želimo, da se prenaša iz roda v rod.

Besedilo in fotografije: Mateja Mihelčič