Današnji svet je naporen. Službe, ki se pogosto potegnejo v pozno popoldne, pomankanje časa, finančni in drugi pritiski. Tako se zastavlja vprašanje, kako si lahko v tem svetu omislimo tudi pasjega sopotnika, da bo to sobivanje kvalitetno in prijetno. Pogosto se na nas obračajo potencialni kupci kraševcev, ki razmišljajo o tem ali naj si kupijo kraševca ali ne. Velikokrat želja pride s strani (najstniških) otrok, a zadaj je pogosto mama, ki nakup zaustavlja, ker predvideva da bo vsa odgovornost in skrb za psa padla ravno nanjo. To je slaba popotnica, saj pes že vnaprej prihaja v okolje kjer odnosi in razdelitev odgovornosti in nalog ni dobro porazdeljena. Zato je pomembno, da v družini ali posameznikih, ki bodo sprejeli kraševca, dobro vedo kako si bodo razdelili delo (socializacija, sprehodi, aktivno delo in ukvarjanjem s psom). V našem društvu imamo sijajne najstnike in mlade, ki so si pridobili zaupanje svojih staršev, saj so preučili prav vse podatke, ki so na voljo o psih, o pastriskih pasmah in posebej kraševcih. Maruša in Tina sta obe dobili svoji kraški ovčarki v najstniških letih, pa ju pogosto postavljamo za zgled ostalim lastnikom in vzrediteljem, saj s svojimi psičkami dokazujeta kako prilagodljiv in vodljiv je lahko kraševec. Posebej me tudi veseli da se nekateri mladi odločajo tudi za odgovorno vzrejo (s pomočjo staršev), in tako Tina kot Nejc sta lahko za zgled marsikateremu (starejšemu) vzreditelju, saj sta se pri leglu potrudila že v fazi partive; od načrtovanja čim manj sorodne kombinacije, dobrega poznavanja kinoloških in društvenih smernic. Te jima ne pomenijo nepotrebnih in dolgočasnih informacij in birokracije, temveč razumeta da je za to da je leglo ustrezno načrtovano in evidentirano potrebno vložiti kar nekaj dela. Prav tako sta bili obe legli dobro socializirani in oglaševani, vsi novi lastniki pa so dobili pogodbo o nakupu, mladiči pa so odšli v dobre domove k odgovornim lastnikom.

Na mladih je prihodnost, in za kraševca si želimo čim več Tin, Nejcev in Maruš.

Mojca Emeršič