Naša družina je leta 2008 začela iskati družnskega psa, ki bi bil prijazen do otrok, hkrati pa bi bil čuvaj kmetije in živali na njej.

Po kar nekaj mešančkih, nemških terierjih in nemškem ovčarju, nam je prijatelj svetoval KRAŠKEGA OVČARJA. To je bilo ravno v času, ko smo imeli majhne otroke. Hkrati je bilo rodovniško leglo kraševcev v bližnji Stični, zato smo se odločili za ogled.

Ko smo mladičke prvič videli, smo vedeli, da bo eden od njih prišel v naš dom. Izbrali smo si samčka z rodovniškim imenom Ganeš in po nekaj tednih je prišel v naš dom. Hitro smo mu dali nam bolj domače ime Bulivar. S prihodom Bulivarja smo se vključili tudi v Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DVLKOS). S samcem Bulivarjem smo opravili vzrejni pregled z odliko. To nas je spodbudilo, da smo začeli razmišljati še o enem kraškem ovčarju, tokrat je bila to samica. Čež štiri leta se nam je pridružila čudovita Jopa Bučnovaška.

Samec in samica sta bila sorodstveno dovolj narazen, zato smo se večkrat trudili s paritvijo. Kljub trudu so bile njune paritve neuspešne. Ker smo si želeli, da bi imel Bulivar potomce, smo razmišljali še o eni samički. Tako smo 2014 domov pripeljali se kraševko Tojo.

Vsi trije kraševci so uspešno čuvali kmetijo in bdeli nad živalmi. Vsak dan so nas razveseljevali z vragolijami in nas presenečali z dobrohotnostjo in eleganco, bili so naši nepogrešljivi družinski člani in čudovita družba. Zanimivo jih je bilo opazovati, kako so v izmenah stražili živali in posestvo. Ko sta dva počivala, je bil tretji dežurni stražar, vedno na preži. Vmes so si izmenjali vloge, tako da so vsi prišli na vrsto tako z dežurstvom kot s počitkom. Če pa je stražar zalajal, so vsi trije skočili v akcijo. Zares so bili posebni in izjemno inteligentni. Kadar so bili v družbi otrok, so se začeli obnašati kot razposajeni mladički in tekmovali za naklonjenost otrok in tudi nas odraslih.

Čudovita skupna leta so neusmiljeno tekla in zaradi starosti nas je Bulivar moral zapustiti, čez slabe tri mesece se je poslovila še Jopa. Leta 2022 smo tako na kmetiji nenedoma ostali sami s Tojo. Naučili smo se, da morata kmetijo in živali varovati vsaj dva psa, da je vse prav. Zato smo kmalu domov pripeljali Tero Kamengorsko. Tera se je takoj uspešno vklopila v naše okolje, k temu pa je zelo pripomogla psica Toja, ki jo je dobesedno posvojila in se do nje zelo zaščitniško obnašala. Zanimivo je bilo gledati, kako jo je, kot mało psičko, učila vseh veščin varovanja kmetije in ostalih pravil, ki se jih je tudi ona naučila od starejših kraševcev.

S Tero smo uspešno opravili paritev s samcem Ukom. Decembra 2023 se je skotilo 7 zdravih mladičev, dva samčka in pet samičk. Mladički imajo odlične prednike, za oddajo bodo primerni v februarju 2024. Verjamemo, da jim bomo našli primerne lastnike, ki jim bodo lahko ponudili ustrezno okolje za bivanje, v katerem bodo prišle odlike kraškega ovčarja še bolj do izraza.

Globoko sem prepričan, da se naša družina in tudi jaz osebno, do sedaj nismo z nobeno pasmo tako poistovetili in zaživeli v sožitju, kot to živimo s kraškimi ovčarji.

Kraški ovčarji so izredno lepi in postavni, zato so primerni tudi za obiske pasjih razstav, kar nenezadnje potrjujejo tudi uspehi obeh linij prednikov Tere in Urka. Hkrati so vrhunski družinski psi. Seveda to, da so izvrstni čuvaji posestva in živali na kmetiji ni potrebno izgubljati besed, saj se prava kvaliteta pokaže takoj, ko se posestvu približa zver ali neželjen obiskovalec.

Po mojem mnenju so kraški ovčarji ideal tistega, kar človek od psa pričakuje, torej da je samostojen, pameten, prijazen in čudovit član družine. Kraški ovčar je tudi naša edina avtohtona Slovenska pasma, narodno bogastvo in ponos. Kaj bi si lahko želeli več!

Besedilo in fotografije: Bine Verbič