Kraški ovčarji so predvsem družinski člani

Od stolpniškega dvorišča do hišnih pragov, od mestnih sprehodov do vaških čuvajskih patrulj – to je zgodba o kraškem ovčarju kot družinskem članu. O psih, ki ne živijo v pesjakih, ampak v srcih ljudi. In o Mili ter njenem sinu Žoržu, ki dokazujeta, da je kraški ovčar doma tam, kjer je njegova družina.

To je Mila in to je njen sinko Žorž. Med tednom sta meščana, ob koncu tedna pa čisto prava vaščana. Njuna zgodba pa se ne začne z njima – ampak veliko prej, tam nekje ob koncu moje osnovne šole.

Prva kraška ovčarka in »zeleni blagoslov«

Ko smo se iz stolpnice preselili v hišo, je k nam prišla prva kraška ovčarka. To so bili časi, ko je veljalo prepričanje, da kraški ovčar nikakor ne spada v stanovanje. Za psa si moral dobiti skoraj uradni blagoslov – gospoda Zidarja, ki se je osebno prepričal, ali sta hiša in predvsem dvorišče primerna za kraškega ovčarja.

Postavili smo velik pesjak s pasjo uto na ograjenem dvorišču in dobili dovoljenje, da domov pripeljemo novo družinsko članico.

Kako smo vedeli, katera bo naša? Ko smo obiskali pasjo mamo Fajno in mladičke, so ravno jedli malico – čokolino. Male kosmate kepice so jedle, potem pa sitostno popadale po tleh in zaspale. Vse, razen ene. Ta je jedla in jedla, dokler ni zaspala kar v skledi. To je bila Hara – naša kraška ovčarka.

Hara – kraška legenda

Hara je bila prava kraška legenda. Pametna, kraševsko trmasta, izjemno navezana na družino, zaščitniška in neustrašna. Oboževala je hribe in jih je osvajala enega za drugim. Seveda ni manjkalo niti kakšne vragolije – še posebej takrat, ko smo za veliko noč pustili na mizi cel pehar pirhov, lepo premazanih s slanino. Kje so končali, si lahko predstavljate sami.

Rina – kraški sonček s prekratkim življenjem

Po Hari je k nam prišla Rina. Čisto veselje, sama toplina in sreča. Verjetno najbolj prijazna kraška ovčarka daleč naokoli. Kot bi čutila, da ima malo časa, je želela osrečiti vse – ljudi in pse – in izkoristiti vsak trenutek.

Imela je prirojeno ektopično uretero. Kljub operacijam ni šlo. In smo jokali.

Obdobje brez kraških ovčarjev – in potem spet nazaj

Sledilo je obdobje zlate prinašalke Joy, muce Muce in primoženega aljaškega malamuta Tihija. Potem pa obljuba: »Nobenega psa več. Ne bomo več jokali.«

A če si dovolj vztrajen in ne obupaš nad vsakodnevnim »masiranjem«, pride čas za novega kraškega ovčarja. Ali pa kar dva.

Mila – kraški ovčar v stanovanju? Brez težav!

Mila je v trenutku osvojila naša srca – pa še pol naselja zraven. Najlepši prizor dneva je bil gledati Milo in njenega najboljšega pasjega prijatelja Bertota, kako sta se petkrat na dan podila po travniku pod blokom. Med šolskimi počitnicami se je okoli njiju vedno zbrala množica otrok – čohanje, igranje in smeh so bili zagotovljeni.

Mila je med tednom meščanka in živi v stanovanju. Kraški ovčar v stanovanju? Seveda! Kraški ovčar ni le pogumen pastirski pes, ampak tudi izjemen družinski pes. Če nima črede, ima svojo družino. In najbolj srečen je, kadar je lahko ves čas zraven – na morju, pri babici in dediju, na pošti.

Življenje s kraškim ovčarjem v stanovanju pomeni tudi konec lenobe. Ni dovolj, da odpreš vrata – obuti je treba superge (ali škornje), obleči dežni plašč in iti na sprehod. Večkrat na dan.

Vaški vikendi in čuvajska služba

Ob koncu tedna se Mila spremeni v vaščanko. Takrat postane resna čuvajka posestva – in tudi čebelarka. Srne, divji prašiči, šakali, celo medvedi – vse to so potencialne nevarnosti, pred katerimi je treba varovati domače okolje.

Mladiči, slovo in Žorž, ki je ostal

Lansko leto je Mila postala mamica petim malim kraškim ovčarjem. Veselje je bilo nepopisno – slovo pa zelo težko.

Vendar je eden ostal doma. Žorž. Mamin sinko, ki je v enem letu zrasel v konkretnega kraškega fanta.

Ata si je na stara leta zaželel družbo še enega kraškega ovčarja. In če zmoreš skrbeti za enega, zmoreš tudi za dva.

Danes Žorž med tednom kraljuje pri mami in atu, hodi v pasjo šolo, skače v hribe in se pripravlja na posebno nalogo – postati terapevtski pes.

Pesjak, ki nikoli ni bil spalnica

In pesjak? Tisti, star štirideset let, še vedno stoji. Ko so bili otroci majhni, je služil kot peskovnik in risalna tabla. V vseh teh letih pa v njem ni prespal niti en sam naš pes.

Ker kraški ovčar – ne glede na to, ali je meščan ali vaščan – najraje spi tam, kjer je doma: ob svoji družini.

Besedilo: Helena Crček

Fotografije: Helena Crček, osebni arhiv