Splošni videz

Za oceno zunanjosti psa je odločujoč splošni videz. Kraški ovčar je po splošnem videzu srednje velik, mišičast, močnega okostja, dolgodlak, železnosive barve, z zbitim in razmeroma kratkim trupom. To je torej tisto, kar se človeku ob pogledu nanj takoj vtisne v spomin.

Potem nas opozori nase še značilno zaobljena glava s spuščenima uhljema, ki bi jo brez površnosti težko primerjali z glavo katere druge pasme, in košat spuščen rep, v afektu včasih tudi malo prek hrbta zavit.

Čimbolj se splošni videz ocenjevanega kraškega ovčarja razlikuje od tipičnega, tembolj je prisotna možnost zamenjave s šarplanincem, razen ko gre za očitno atipičnost, ki presega medsebojno diferencijacijo obeh pasem.

Glava

Glava je poleg dolge dlake najizrazitejši okras kraškega ovčarja. Čeprav ima vse značilnosti pastirskega psa, je vendar nekaj posebnega.

Je v vseh ozirih popolnoma skladna; čeprav je globoka, ne daje vtisa globoke glave, ker s strani ni ploska. Je v celoti izrazito zaobljena in se proti smrčku zmerno oži. Je močna, toda ne daje vtisa, da je težka. Zato je plemenitega in prijaznega izraza.

Po standardu je razmerje lobanje in dolžine gobca 52/48  pri psih oziroma 54/46  pri psicah, kar sloni na rezultatih skupinskega pregleda kraševcev leta 1968 v Slovenski Bistrici in takratni tendenci razvoja glave kraševca.Statistika kaže, da se to razmerje veča v prid dolžini lobanje, kar je zaželeno, s tem da to razmerje seveda ne presega razmerja 60/40. Značilna sta tudi spuščena uhlja z navzven zavitima prednjima robovoma. Sta srednje velika in srednjedolga ter zmerno visoko nastavljena. Takšna dopolnjujeta skladno, zmerno močno glavo in delno tudi vplivata na takšen videz glave. Odlakana sta razmeroma kratko, le proti korenu se dlaka postopno daljša in ju štrleče obdaja.

Oči so mandljeve oblike, vendar nekoliko bolj okrogle, kot pri nemškem ovčarju. Ne smejo seveda biti bolščeče. So zmerno široko razmaknjene, skladno pač s širino glave. Dajejo miren, samozavesten in hkrati odkrit, skoraj predrzen izraz; toda kljub temu je v njih nekaj blagosti, včasih tudi otožnosti. Šarenica je kostanjevo temnorjava.

Gobec je srednjedolg in se proti smrčku zožuje. Proti lobanjskemu delu mora biti preje skromen kot pa dajati vtis močnega, še najmanj pa oglatega oziroma medvedjega gobca. Toda kljub temu je razmeroma globok in širok predvsem v korenu. Nosni gredelj mora biti vedno raven. V preteklih letih je bilo nekaj primerov (zelo redko in še to pri psicah) daljših in manj koničastih gobcev, ki so zelo spominjali na gobce šarplanink in so po pravilu bili tudi vedno izrazito temnosivi skoraj črni.

Smrček je razmeroma širok in vedno popolnoma črn. Ustne so razmeroma precej mesnate, vendar suhe in napete, priležene in črno pigmentirane: razvite so skladno s krepkostjo gobca. Zobovje je kot se spodobi za pastirskega psa precej močno (še posebno derači in sekalci), vedno mora biti škarjastega ugriza in polnoštevilno. Zaradi maloštevilnosti pasme smo le s težavo v glavnem odpravili dolga leta prisotno predsekavost, še posebej pa podsekavost. Pomanjkljivost zobovja pa je bila že tako redko prisotna. Zato je vedno obvezen natančen pregled zobovja ob vsakem, predvsem pa vzrejnem pregledu.

Vrat

Vrat je zelo močan in suh z rahlo vzbočenim grebenom, nošen zmerno pokonci. Netipičen je tako dolg in položen kot tudi kratek in preveč pokončen vrat. Dolg je približno 25 cm. . Mogočnost vratu daje košata in gosta dlaka, ki zato njegovo dolžino po videzu nekoliko skrajša.Viher je pri kraševcu razmeroma poudarjen in dolg.

Hrbet

Je vedno raven, srednjedolg, suhih mišic in čvrst, tudi razmeroma širok. Pri nadgrajenih in predebelih psih in psicah je pogosto tudi vleknjen, ker je v osnovi manj napet kot pri nemškem ovčarju; vendar z odpravo nadgrajenosti tudi ta hiba izginja.

Trup

V večini primerov je krepko razvit in segajoč globoko do komolcev in še čez. Takemu videzu precej pripomore tudi dolga gosta dlaka, zato je pri ocenjevanju potrebno z otipom preveriti, da ni morda plitkih prsi, preden se odločimo za tozadevni opis.

Višina

Označbo “srednjevelik” opredeljuje višina. Ta je od vseh lastnosti kraškega ovčarja še najmanj ustaljena. Po standardu, veljavnim pred letom 1985, je bila idealna višina za samce 57 cm, za samice pa 54 cm. Pri tem znaša komolčna višina približno 50 % (53 %) plečne višine (prsna globina pa 47 %). Toda, če pogledamo pasmo objektivno, je ta višina za psa, kakršen je kraški ovčar, premajhna in bi bila idealnejša 59-61 cm za samce, oziroma 56-57 cm za samice. To pa je seveda terjalo korekturo v standardu predpisane višine v celoti, vendar ne višje od 3 cm navzgor in v skladu z razmerjem komolčne višine in prsne globine (53:47). Vsako večje povečanje višine bi že vplivalo na specifičen videz kraškega ovčarja (strma okotenost, visokonogost), kar bi bilo zgrešeno pa tudi nepotrebno.S povečanjem višine (3 cm) smo si ustvarili tudi večji maneverski prostor za  zmanjšanje nadgrajenosti, ki so ji zvečina podvržene pastirske pasme. Nadgrajenost pogojuje kratek korak zadnjih nog in zibajoč kas, vendar razen neskladnega videza ne vpliva bistveno negativno na lastnosti in sposobnosti psa. Le izrazit kasač ne more biti nikoli. Toda v skladu s težnjo čimbolj se s pasemskimi znaki približati idealnemu tipu, je nadgrajenost pri selekciji precejšen kamen spotike.

Okotenost

V neposredni zvezi oziroma soodvisnosti z višino in nadgrajenostjo je okotenost (okotenost je medsebojen odnos kosti iste okončine, izražen s kotnimi stopinjami). Pri kraškem ovčarju je kot med plečnico in nadlahtnico 95°-100°; pri tem plečnica tvori s horizontalo 50°. Kot med nadlahtnico in podlahtnico je med 135°-140°. Torej je okotenost kraškega ovčarja nekje med okotenostjo nemškega ovčarja in šarplaninca, toda bliže okotenosti nemškega ovčarja. Okotenost zadnjih nog je pogosto razmeroma odprta (strma), predvsem zaradi težnje k nadgrajenosti, čeprav je zaželena in zadnja leta tudi prisotna bolj zaprta. Zato označujemo okotenost zadnjih nog kraškega ovčarja kot zmerno odprto. Tako pogosto znaša kot kolenskega sklepa od 120°-125°, kot skočnega sklepa pa največ 130°. Z izničenjem nadgrajenosti je dana možnost tudi za bolj zaprto okotenost zadnjih nog, ki bi se tako približala kotu 120° v kolenskem sklepu in kotu 125° v skočnem sklepu, s tem pa tudi za večjo tekaško sposobnost.Okotenost lahko delno izboljšamo z redno vajo že od malega tako, da ga pogosto a mimogrede za kratek čas postavljamo v pravilno razstavno stojo (z razkrečenima zadnjima nogama), s pogostim tekom po bregu navzdol in tekom ob kolesu (v kasu).

Dlaka

Poglavitni okras kraševca je dlaka; tudi zaradi stanovitne železnosive barve in ne le zaradi dolžine in gostote (košatosti). Temu primerno je tudi njen razvoj nekoliko bolj spočasnen:

• šele pri treh mesecih začne izgubljati puh na gobcu, na spodnjemu koncu nog in na konici repa
• pri 4,5 mesecih ima puh še na čelu, okoli uhljev in delno tudi še po uhljih, po vratu in prsih, na nadlahti, ob trupu, pod trebuhom, na 3/4 dolžine hrbta (razen vihra), po stegnih, do polovice repa in na križu,
• po 5,5 mesecih je puh še na čelu, okoli uhljev po vratu, do polovice nadlakti, delno še tudi po stegnu in na križu,
• pri 7 mesecih ima puh le še okoli uhljev in med uhljema, torej deloma še po čelu,
• pri 8 mesecih pa le še malo okoli uhljev.

Z rednim česanjem lahko to čiščenje dlake malenkostno pospešimo, bistveno pa ne. Brez česanja pa ne le pospešimo čiščenje dlake, temveč predvsem omogočimo, da se zastali puh zgnete v klobučevinaste strdke, ki jih ni mogoče več sčesati, treba jih je previdno odrezati; previdno zato, da ne bi poškodovali – odrezali kože, saj so ti strdki praviloma tesno ob koži.Dolžina dlake je preko 10 cm dolga, pogosto tudi do 16 cm, razen na glavi in na uhljih, nekoliko krajša pa je tudi po spodnjem delu nog.

Barva

Barva kraševca je temnoželeznosiva s svetlosivo do bledorumeno poddlako. Pogoste so tudi temnosive maroge po nogah. Obvezna je temnosiva maska na glavi.Glede na poreklo so primeri, ko so mladi psi razmeroma zelo svetlosivi in z leti nekoliko potemnijo. Z leti potemnijo tudi skoraj vsi ostali, že prvotno temnejši vrstniki. Temnenje dlake ponavadi traja tja do 4 let starosti. Pri nekaterih kraševcih tvorijo temnosivost dlake tudi posamezne črne dlake, posejane med sive, ki lahko po daljšem izpostavljanju soncu tudi porjave (bakren lesk).Pojav posameznih črnih dlak morda izhaja iz vkrižanja novofundlandca. Marogaste noge kot že rečeno niso hiba, ni pa zaželeno, da je marogasta tudi glava ali trup. Takšna glava ima preveč grob in neprijazen izraz, da bi bila lahko za kraševca zaželena. Nezaželena, vendar sem ter tja pojavljajoča se svetlorumena do svetlorjava barvna lisa po prednjespodnjem delu lica in delno ob straneh gobca (ob ustnah), ker pravtako spremeni za kraševca sicer značilen umirjeno resen in hkrati prijazen izraz.

Gibanje

Kraški ovčar ni izrazit tekač kot je npr. nemški ovčar. Glede na gradnjo telesa je njegovo gibanje v kasu manj izrazito, predvsem zaradi manj zaprte okotenosti zadnjih okončin. Zato hrbet kraševca med kasom ni popolnoma miren, temveč nekoliko poskakuje. Seveda je to lahko bolj ali manj izrazito, pač glede na okotenost zadnjih nog ali celo v primeru nadgrajenosti, ki je pogosto posledica takšne okotenosti.

Ocenjevanje

Ne bom navajal splošnih principov ocenjevanja morda pa je le potrebno poudariti, da moramo kraševca pripraviti na ocenjevanje bolj kot morda predstavnika kakšne druge pasme, ker je v osnovi manj pripravljen »pozirati«, kaj šele da ga sodnik nadleguje s pregledovanjem zobovja in testisov. Zato je pri kraševcu še toliko bolj pomemben pristop sodnika in angažiranost vodnika (lastnika). Pristop sodnika mora biti neposreden, miren in sprva brez kakršnihkoli namenov. Pes se mora navaditi na prisotnost sodnika in na njegovo bližanje brez posledic. Naslednji prvi kritični stik s psom je dotik. Zato mora biti dotik roke usmerjen sprva izključno božanju in biti mora kratkotrajen, da pri psu popusti prvotna napetost. Šele, ko se je pes navadil na bližanje in dotik sodnika, lahko le-ta šele poskusi otipati (seveda mimogrede med božanjem) testisa, oziroma ju le oplaziti, ali psu rahlo razmakniti ustne, da bi videl vse zobe. Ta uvodni del mora biti zelo postopen in ne sme biti v nobeni fazi prenagljen, sicer uspeha ne bo nikoli. Ves postopek praviloma ne sme trajati več kot pet minut. Sicer pa je pri tem odločilno seveda tudi vedenje vodnika, ki mora psa držati čvrsto, vendar ne tako, da bi psa spravljal v paniko ali nevzdržen položaj.

Za pregled ugriza pa se mora sodnik pripraviti tako, da si bo po možnosti ogledal ugriz bliskovito in že prvič v celoti, ker je ponavadi to zelo težko ponoviti, saj je za psa neprijetno, ko mu čeljusti stisnemo skupaj pa še hkrati privzdignemo ustne. Vendar je kraševec pasma, pri kateri je natančno pregledovanje ugriza nujno potrebno, saj se pojavlja žal še vedno določeno število kraševcev s to hibo. Vse opisano je seveda zelo olajšano, če lastnik psa predhodno na to postopoma in ne vsiljivo navadi. Za to je potrebna le volja, potrpežljivost in nevsiljivost. Pes pri tem ne sme čutiti takšne neprijetnosti, ki bi mu pozvročila strah oziroma odpor. Torej ga lastnik ne sme dobesedno zgrabiti za zgornjo in spodnjo čeljust, ker se bo pes tega otepal pa tudi nesmiselno je, saj se na ta način ne vidi dovolj zob, v glavnem le prste lastnika. Rahlo je torej treba odmakniti od zob ustne in nič več. Takšna vaja naj ne traja dolgo, temveč minuto ali dve, čez čas pa spet torej mimogrede večkrat na dan in obvezno vsakič končati s pohvalo (božanjem in s „priiiden“).

Pri kraševcih je za ocenjevanje pomembna dlaka, ki je njegov okras in znak večje ali manjše tipičnosti, zato ni vseeno, če je zanemarjena, ali šele v razvoju oziroma v menjavi. Potrebna je stalna nega (česanje, občasno kopanje) in izogibati se je treba ocenjevanj, še posebno pa razstav v jeseni, ko kraševec nima zaradi menjave tako bujne dlake, kot jo je sicer sposoben imeti na primer v maju ali juniju. Ko kraševca ne šolamo več intenzivno, mu dajmo okoli vratu posebno tanko usnjeno ovratnico na zateg, takšno, kot jo ponavadi uporabljamo tudi pri škotskem ovčarju ali kakšni drugi pasmi z bujno dlako. S tem preprečimo, da bi ob vratu s stalnim zategovanjem poškodovali (skrajšali) dlako, doma pa naj bo po možnosti brez. Tudi za kraševca, ki lahko kaj hitro da vtis nadgrajenosti četudi je ni, pogosto tudi zaradi bujne dlake nad kolki, je pomembno da ga pravilno postavimo pred sodnika, tj. s poravnanima sprednjima nogama in z razkoračenima zadnjima nogama. Tako se izognemo le prividni rahli nadgrajenosti in preprečimo morebitno slabo oceno ki je pes sicer ne bi zaslužil. Tako tudi sodniku omogočimo, da lahko objektivno presodi zunanjost psa. Seveda pa pri tem ne smemo pretiravati in psa za vsako ceno prikazovati takšnega kakršen ni, saj nam to ne bo uspelo, le zapletli bomo situacijo. Postaviti ga moramo torej v naravno, neprisiljeno in nepopačeno stojo. Pomembno je tudi, da psa pri ocenjevanju kolikor je to mogoče umirimo in pomirjevalno delujemo nanj, saj je kraševec že itak nagnjen k nošnji repa prek hrbta, kaj šele če je razburjen. To hibo lahko pri nekaterih kraševcih, če ni preočitna seveda, s trudom nekoliko ublažimo. Tako moramo že pri mladiču paziti, da rep ne nosi previsoko (z rahlim udarcem po repu) in vztrajati, da ga drži pri mirni stoji spuščenega. Če je ta hiba preizrazita seveda ni pomoči in tudi prav je tako, saj jo je v tem primeru itak treba registrirati, če jo hočemo v bodoče izkoreniniti in pri nadaljni vzreji izločiti.

Povzeto po Miroslavu Zidarju; O kraševcu