Življenje z reaktivnim psom in lekcije, ki jih ne pozabiš

Ganljiva Katarinina zgodba o življenju z reaktivnim kraškim ovčarjem. Kako so delo, sprememba pristopa in odnos pomagali ustvariti mirno družinsko sobivanje.

Takole pravi Katarina.

Ko me je Brane prosil, naj napišem prispevek o naši poti z reaktivnim psom – ali, kot mu rada rečem, psom s posebnimi potrebami – sem se najprej vprašala: ali smo res v redu?

To je bilo tisto tipično razmišljanje učiteljice, katere pes bi “moral” biti vzoren, umirjen, skoraj terapevtski. A naš Titan, kraški ovčar, ni tak.

Je pa pes, ki sem ga v življenju potrebovala. Pes, ki me je naučil več, kot bi si kadarkoli mislila – o psih, o odnosih in predvsem o sebi.

Ko dobiš psa, pa ne veš, kaj si želiš

Titan je danes star skoraj pet let. Kupili smo ga kot mladička, brez poglobljenega razmisleka in brez prave izbire vzreditelja. Dobili smo pastirskega psa v pravem pomenu besede. Mi pa smo si želeli družinskega psa, ki bi hkrati čuval naš teritorij in bil prijazen do tujcev.

Danes vem, da takrat sploh nismo vedeli, kaj si želimo.

Živimo na Bloški planoti, v hiši z ograjeno parcelo, ki na eni strani meji na gozd, na drugi pa na državno cesto. Za kraškega ovčarja popolno – meja med človekom in divjino. Zanj naravno okolje, za nas pa izziv, ki ga sprva nismo razumeli.

Iz mladička v teritorialnega čuvaja

Kot mladiček je Titan obiskoval pasjo šolo in hitro usvojil osnovne ukaze. Bil je veliko zunaj, zvečer pa je spal v hiši – tudi zato, ker je znal več ur lajati proti hribu, kjer se je gibala divjad. Medved in volk tukaj nista redkost.

Z odraščanjem je postal izrazito teritorialen in zaščitniški. Redne obiskovalce je sprejemal brez težav, redkejše pa najprej z laježem. Umiril se je šele ob moji prisotnosti.

Prelomnica je prišla pri dveh letih, ko je hudo zbolel. Neznana alergijska reakcija, več tednov močnih zdravil, hkrati pa gradnja hiše in stalna prisotnost tujih ljudi na njegovem teritoriju.

Fizično si je opomogel. Psihično ne.

Ko reaktivnost preraste v strah

Titan je postal agresiven do neznanih ljudi. Ob obiskih smo ga zapirali v spalnico. Razvil je močno reaktivnost na zvoke – tovornjake, traktorje, motorje. Ob ograji je lahko lajajoč tekal ure in ure, predvsem kadar nas ni bilo doma.

Potem se je zgodilo tisto, česar se vsak lastnik boji: brez opozorila je šavsnil njemu neznano gospo na obisku. Poškodb ni bilo, strah pa je ostal.

Takrat sem vedela, da potrebujemo pomoč.

Prva pomoč: spreminjati psa ali sebe?

Vpisala sva se v program Lepo vzgojen pes pri Lei in Branetu Miklobušcu. Začela sva z individualnimi urami, nadaljevala s skupinskimi treningi in socializacijami.

Spremenili smo osnovne stvari:

Titan ni bil več sam zunaj, temveč je živel v hiši.

Oprsnico in fleks povodec smo zamenjali za ovratnico, klasični povodec in halti.

Na parceli smo uporabljali sledni povodec.

Pri sprehodih pa… sem še vedno delala po starem. Iste poti, isti čas, enaka rutina.

Danes vem: ta sprehod je bil zame, ne zanj. Titan je dobil utrujene noge in še bolj obremenjeno glavo – z mojimi frustracijami.

Napredek je bil, a ni bil trajen. Zakaj? Ker nisem spremenila sebe. Ker ga nisem zares sprejela takšnega, kot je.

Nosečnost kot prelomnica

V tem obdobju sem zanosila in zaradi zdravstvenih težav ostala doma.

Kar naenkrat sem se morala soočiti z vprašanjem: kako bom obvladovala reaktivnega psa z otrokom?

Takrat se je začelo pravo delo.

Sprehodi so se spremenili: več vaj, igre, raziskovanja in miselne zaposlitve. Manj hoje zaradi hoje, več vsebine. V hiši smo postavili bokse. Pridružil se nam je še Flash, škotski ovčar – ne ravno vzgojen, a zelo sproščen in prijazen.

Začela sem delati z dvema psoma. Hkrati.

Ponovna socializacija in prihod dojenčice

Devet mesecev smo gradili odnose, zaupanje in rutino. Gradnja prizidka je pomenila stalno prisotnost tujcev in idealno priložnost za socializacijo. Titan se je ob Flashevem sproščenem odnosu začel učiti, da ljudje niso grožnja.

Pripravljali smo se tudi na prihod dojenčice – z vozičkom, zibko, zvoki joka.

Ko smo jo prinesli domov, sta jo oba psa sprejela z velikim navdušenjem. Potrebovali smo nekaj dni za postavljanje meja, nato pa smo našli ritem.

Danes: mirna družina s čuvajem

Danes živimo umirjeno družinsko življenje. Psi spijo v boksih, ko spi dojenček. Sprehodi so prijetni, aktivni in obvladljivi. Titan večinoma ne reagira več na tovornjake, traktorje ali mačke. Mirno hodi ob meni – čeprav bi najraje hodil ob vozičku.

On čuva. To je njegovo delo.

Še vedno obstaja možnost, da bo odreagiral, a danes vem, kako reagirati tudi sama. Obiske sprejema bolje – najprej z laježem, potem pa se ob mojem posredovanju umiri.

Pes, ki te nauči največ

Titan je danes naš družinski medvedek. Pes in pol, ki ga imamo neskončno radi.

Hvaležna sem za znanje, ki sem ga dobila, tudi če sem ga včasih razumela šele z zamikom. In hvaležna sem Titanovi zahtevnosti – ker me je prisilila rasti.

Vzgojen pes ni naključje.
Je rezultat dela.
In predvsem – odnosa. To je življenje.

Besedilo: Katarina Mlinarič

Fotografije: Katarina Mlinarič, osebni arhiv