Po 19. letih imamo v naši družini spet psa, in sicer kraškega ovčarja z imenom Zoro

Kraški ovčar je bila dolgoletna moževa želja. Ker ga ni kupil, ko je šel v pokoj, sva ga dobila skupaj za darilo od otrok ob praznovanju okroglih jubilejev.

Ko so bili mladički psice Ute v leglu vzrediteljice Renate stari dober mesec, smo jih šli pogledat in takoj so osvojili naša srca. Težko smo se odločili, kateri bo naš, najraje bi domov odpeljeli kar vse. Pa vendar smo se morali odločiti za enega in izbrali – Zora. Dobil je svojo prvo ovratnico in čez mesec dni smo ga pripeljali v naš dom. V tem času smo mu naredili pesjak in upali, da ga bo lepo sprejel za svoje bivališče. Samo prvo noč se je malo oglašal, naslednje noči pa ni bilo nobenega problema.

Predvsem pa je Zoro spremenil najino življenje z možem

Spet imava skrb, spet imava najino veliko skupno ljubezen, za katereo skrbiva 24 ur na dan. Veseli se skupaj sprehajamo. Zjutraj gre na sprehod ponavadi mož, saj si ga je Zoro izbral za gospodarja. Če zamuja kakšno minuto, ga že kliče. Ko se vrneta, pridem na vrsto jaz, da mu prinesem zajtrk. Kako je vesel, ko me zagleda s posodo v roki. Dopoldne preživi v pesjaku, kjer se igra, malo dremlje in opazuje, kaj se dogaja okoli njega. Seveda greva večkrat k njemu, se z njim igrava, ga navajava na red in poslušnost. Rad ima družbo in priboljške, prav nič ni izbirčen, rad poje vsako dobro hrano. Po kosilu oz. sredi popoldneva gremo še na en daljši sprehod.

Najina velika želja je, da ga naučiva odpoklica do te mere, da ga bova na sprehodu lahko brez skrbi spustila, da se bo “znorel”, porabil vso odvečno energijo in se vrnil, ko ga pokličeva.

Prav tako si želiva, da bi bil na domačem dvorišču spuščen, pa ne bi nikamor šel, tako kot njegova mama Uta. Trenutno nam še ne uspeva najbolje, saj je še mlad in moramo še veliko vaditi. Takoj bi šel čez cesto k sosedovim, kjer imajo dve psici. Takrat ne pomaga noben priboljšek.

Zoro je že pravi pubertetnik

Dnevi hitro minevajo, Zoro  bo kamlu star eno leto, skupaj smo preživeli veliko lepih skupnih trenutkov. Imava ga neskončno rada, prav tako on naju. To začutiva vsakič, ko prideva k njemu. Z nama je bil v vinogradu, na njivi, na obisku pri sorodnikih, skratka povsod, kjer sva bila.

V jeseni smo obiskovali pasjo malo šolo, kjer je bilo zanimivo in naporno. Na poligonu je bil zelo živahen. On bi se najraje igral z ostalimi psi. Določene stvari je osvojil, marsikaj pa bo še treba.

Glede na to, da je vsak dan poln energije, je v osmih mesecih že marsikaj ušpičil. Pri svoji hiški si vztrajno povečuje vrata, raztrgal je talno oblogo v pesjaku, iz novega povodca (10m) je naredil kar nekaj kosov. Nekajkrat je izkoristil našo nepazljivost in pobegnil, a smo ga kar hitro dobili domov. Veliko skrbi nam je povzročil, ko je to naredil, ko je bila že tema. Nikjer ga ni bilo. Odleglo nam je, ko smo ga čez pol ure zagledali pri sosedovih. Samo, da se je vrnil. Vse nas je skrbelo tudi, ko je imel vnete oči, ko en dan ni skoraj nič jedel, ko je bruhal, ko se mu je nad enim očesom pojavila rdeča oteklina.

Zoro je zdaj že pravi čuvaj. Vedno opozori, če pride na dvorišče nepoznan človek ali avto oziroma če se dogaja kaj nenavadnega. Rad vzbuja pozornost. Ko prideva domov, morava najprej k njemu, prav tako najini otroci, drugače kliče s posebnim glasom.

V prvih mesecih je prevrnil posodo z vodo, pa nas je dobil. Res je vesel vsakega domačega. Nosi nam žogice in druge igrače, ponuja nam njemu najljubše cunje, samo da bi se igrali z njim.

Življenje z najinim Zorom je polno smeha, adrenalina, pogovorov, rekreacije pa tudi skrbi. Dneva brez Zora si ne znava več predstavljati, brez njega nama bi bilo precej dolgočasno.

Hvala najinim otrokom za tako dobrosrčno darilo ter gospe Renati Hubej in  gospodu Gregorju Kokaloviću za pomoč in koristne nasvete.

Besedilo in fotografije:

Ivica in Ciril Zupančič