Tokrat z vami delimo navdihujočo zgodbo Petre Grabrovec, ki že od malega sobiva s kraškimi ovčarji.

Moja življenjska zgodba je tesno prepletena s pasjo družbo.

Odraščala sem ob družbi nemškega ovčarja in mešančka. Pred osemnajstimi leti pa sem prišla prvič v stik s kraškimi ovčarji, ko se je naši družini leta 2007 pridružil kraški ovčar Ero. Skrb zanj sem prevzela jaz in sem se res v zgodnjih najstniških letih naučila skrbeti za svojega kosmatinca. Imela sva številne lepe in manj lepe trenutke, a skozi najino skupno popotovanje sva se veliko naučila eden od drugega. Vsaka izkušnja, bodisi lepa bodisi težka, je pripomogla k temu, da sva se bolj povezala in si medsebojno zaupala. Skupaj sva prvič stopila v svet pasjih razstav, kjer sicer nisva bila najbolj uspešna, ampak sva tole jemala zgolj za zabavo in utrjevanje medsebojne naklonjenosti.

Ero, ta kraški fakin, mi je s svojo edinstveno naravo kasneje odprl oči za lepoto pasjih seniorčkov, ki v vsakem koraku nosijo svoje zgodbe. Stkala sva pristen odnos – takšnega, kot ga lahko človek ustvari s svojim štirinožnim prijateljem le v njegovem zgodnjem življenjskem obdobju.

Prav to je bila dodana vrednost najine povezanosti, saj sva skupaj odraščala. Skupaj sva preživela lepih 14 in pol let, polnih skupnih spominov. Nato pa je prišel trenutek, ko sva se morala brez opozorila in čez noč posloviti. Ero je junija 2021 za vedno zaprl oči in v mojem srcu pustil neizbrisno sled.

Ero

Ob njem sem spoznala, da je kraški ovčar, edina avtohtona slovenska pasma psov, kljub svoji bogati zgodovini in izjemnim lastnostim pogosto po krivici spregledan, včasih celo stigmatiziran zaradi svoje trmoglavosti in samosvojosti. A prav te lastnosti ga delajo edinstvenega – močnega, neodvisnega in predanega varuha, bodisi drobnice bodisi svoje družine.

Na žalost odnos do kraškega ovčarja v Sloveniji pogosto ni takšen, kot bi si ga zaslužil. Medtem ko druge države svoje avtohtone pasme skrbno varujejo in ponosno promovirajo, smo Slovenci do te naše pasme pogosto mačehovski. Namesto da bi ga cenili kot del kulturne dediščine in nacionalnega ponosa, se prepogosto sooča z nerazumevanjem in nepravičnimi predsodki.

Ob boku Erota sem spoznala, kako izjemna pasma je kraški ovčar in kako srčno skupnost sestavljajo ljudje, ki se trudijo za njegovo prepoznavnost. Videla sem, kako močno jih povezuje ljubezen do teh psov in kako vztrajno si prizadevajo, da bi pasma dobila mesto, ki si ga zasluži. Ko Erota žal ni bilo več, so se me še vedno spomnili – in takrat sem zares dojela, da ta pes ni le moj prijatelj, temveč del večje zgodbe, ki je ne smemo pustiti v pozabo.

Ohranjanje kraškega ovčarja ni le naloga ljubiteljev te pasme, temveč odgovornost vseh, ki cenimo slovensko dediščino. Gre za pasmo, ki pripoveduje zgodbo naših prednikov, o vztrajnosti, neodvisnosti in povezanosti z naravo. Če želimo, da ta ponosni pastirski pes ne postane le spomin v zgodovinskih knjigah, moramo kot družba narediti več – z ozaveščanjem, spodbujanjem odgovorne vzreje in podporo tistim, ki se trudijo za njegov obstoj.

Kraški ovčar ni le pes, je simbol slovenske identitete in neomajne volje, ki nas je skozi zgodovino ohranjala in oblikovala. In prav zaradi tega, kar sem ob Erotu spoznala in doživela, želim tudi sama prispevati k temu, da ta edinstvena pasma ne izgine, temveč živi naprej – kot del naše dediščine in ponosa.

Po Erovi izgubi se je začelo moje dolgo čakanje na novega kužka.

Vedela sem, da bo moj naslednji spremljevalec na štirih tačkah zagotovo kraški ovčar. Kot je že marsikateri lastnik kraševca povedal – in s tem se popolnoma strinjam – »enkrat kraški ovčar, vedno kraški ovčar«.

Čas je mineval, dokler nisem po naključju stopila v stik z Nino in Mladenom iz psarne Vintgarska, kjer so spomladi 2023 pričakovali novo leglo. Žal so se takrat skotile samo samičke, jaz pa sem si želela samčka. Čeprav nisem našla tistega, kar sem sprva pričakovala, sem vedela, da me čaka še eno potovanje, ki me bo pripeljalo do pravega spremljevalca. In to se je tudi zgodilo. Z Nino in Mladenom smo ostali v stiku do naslednjega legla. Skupaj s snegom, ki je 16. aprila 2024 pobelil Slovenijo, je prišel tudi moj preljubi Zevs. Rada poudarim, da sva se z Zevsom izbrala en drugega, saj je bil samček, ki sem ga imela že nagledanega, na koncu tisti, ki je izbral tudi mene in pritekel k meni. Od junija 2024 dalje je Zevs obogatil našo družino in prinesel ogromno veselja.

Čeprav sem imela jasno predstavo, kaj lahko pričakujem, ko je Zevs prišel k nam, me je vsak dan znova presenetil in naučil, da realnost ni čisto taka, kot sem si jo predstavljala. Spoznala sem, da se kljub pasemski karakteristiki vsak pes razvija kot edinstvena osebnost. Lahko rečem, da v življenju dobimo takšnega pasjega prijatelja, kot ga v danem trenutku potrebujemo in Zevs zagotovo to tudi je. V primerjavi z Erotom je Zevs veliko bolj navezan name, potrebuje več pozornosti in interakcije, ves čas je željan igre in dela. Ero pa je bil zadovoljen v moji bližini, vendar je užival v svojem miru.

Zaradi Zevsovega posrečenega in razigranega karakterja in dogodivščin, ki jih prinaša v naš vsakdan, sem po priporočilu prijateljic začela razmišljati o njegovem Instagram računu (najdete naju na profilu Zevs Vintgarski), kjer sva razvila lepo zgodbo in skupnost. Na profilu se trudim poleg njegove zgodbe širiti tudi pomen pasme kraškega ovčarja. Zdi se mi, da ga že mnogi poznajo prav prek njegovega profila, ki je poln vsakodnevnih dogodivščin.

Ker Zevs res raste v izjemnega psa, sem se letos odločila, da se ponovno podam v svet pasjih razstav. Januarja sva imela svoj prvi nastop na mednarodni razstavi Winner Dog Show v Celju, kjer sva uspešno izpeljala svojo nalogo. Hkrati pa sem na razstavi spoznala, da morava še nekaj stvari izpiliti, saj si želim Zevsa v prihodnje prikazati v njegovi najboljši luči. Ker sem hitro spoznala, da pristop, ki sem ga imela pri Erotu, pri Zevsu ne bo deloval, sem za pomoč prosila Elino iz Centra za pse Indago. Elina je izjemno dobro razumela Zevsove potrebe in mi pokazala nove pristope, ki Zevsu ustrezajo. Prepričana sem, da bova z njeno pomočjo razvila odličen prikaz Zevsa za razstave, ki bo v popolnosti prikazal njegovo veličino.

Hkrati želim izkazati tudi vso hvaležnost Nini in Mladenu, ki naju z Zevsom podpirata in spodbujata že od samega začetka.

Kot sem že omenila, se dobro zavedam pomena ohranjanja dediščine kraškega ovčarja. Z vso njegovo bogato zgodovino se zavedam, da bova z Zevsom k temu dodala nove kamenčke v mozaik te čudovite pasme. Predvsem stremim k temu, da z Zevsom nadaljujeva to tradicijo in prispeva k širši prepoznavnosti te posebne, čisto naše – slovenske pasme.

Zevs je pes, ki izkoristi vsak trenutek na polno.

Njegov radoveden pogled, zvestoba in neustavljiva energija so tisti, ki me ženejo naprej. Njegova sposobnost, da opazi in reagira na vse, kar se dogaja okoli njega, me vedno znova navduši. Hvaležna sem, da sva se z Zevsom našla in da imam ob sebi tako posebnega psa. Zagotovo naju boste z Zevsom še marsikje videli v prihodnosti, saj imava še mnogo načrtov – od nadaljevanja razstav in treniranja, pa vse do potovanj in raziskovanja novih poti, ki jih bova vestno delila z »najino« skupnostjo na Instagramu. Vsekakor pa je najbolj pomembno, da želim z njim nadaljevati graditi odnos, ki temelji na zaupanju, ljubezni in spoštovanju.

Oba krasna kraška ovčarja – Ero, moj prvi zvesti spremljevalec, in Zevs, ki zdaj soustvarja moje življenje – sta pustila neizbrisen pečat v mojem življenju. Ero me je naučil, kako pomembno je spoštovati edinstvenost te pasme, Zevs pa me je še bolj poglobil v to zavedanje.

Skupaj sta mi pokazala, kako bogata in dragocena je dediščina kraškega ovčarja, ki si zasluži spoštovanje in širšo prepoznavnost. Njuna prisotnost mi je dala jasen cilj: ne le ohraniti to pasmo, temveč jo tudi aktivno širiti in spoštovati v vseh njenih edinstvenih lastnostih. S tem ciljem želiva z Zevsom nadaljevati ter prispevati k temu, da kraški ovčar postane pasma, ki bo cenjena in spoštovana, kot si zasluži.

Besedilo in fotografije: Petra Grabrovec