Sem Gregor Kokalović iz Šmarjeških toplic, kamor smo se preselili pred dobrim letom. Prej smo živeli v Novem mestu in zaradi želje po večjem vrtu, dvorišču in tudi prostoru za pse našli tu svojo idilo. Dopoldne hodim v službo, popoldnevi pa so posvečeni predvsem družini, kamor štejem tudi svoje pse. V popoldanskem času vodim pasjo šolo GK, sprehajamo naše pse in treniramo v različnih kinoloških disciplinah.

Moj kraški ovčar Pančo Bučnovaški je star 6 let, dobili smo ga pri vzrediteljici Urši Šinkovec, ki me je tudi sama navdušila s to pasmo.

Začelo se je tako, da sem k Urši večkrat peljal v varstvo mojo prvo psičko beaglko Ito in tako sem imel nekaj kontakta z njenimi psi, najini pogovori so se potem tudi vedno zavlekli. Ker sem bil vedno ljubitelj živali sem imel doma tudi zajce, kokoši, mačke. Seveda so nas redno obiskovale tudi lisice.

Tako sem se odločil, da bi pa imel psa čuvaja, ki bo dober z domačimi živalmi in hkrati družinski spremljevalec. Odločitev ni bila težka, seveda sem se odločil za kraškega ovčarja.

Kraški ovčar me je privlačil, ker sem se zavedal, da potrebujemo pastirskega psa. Nisem si predstavljal življenja s prevelikom psom, želel sem si srednje veliko pasmo.

Pri kraškem ovčarju me je privlačila njegova samozavest, pozornost do okolice in pojava sama. Tudi to, da gre za našo posebno avtohtono pasmo je pomagalo pri odločitvi.

Kot takratnem »zelencu« v svetu psov me je na lastništvo in vzgojo pripravil tudi kolega Zvone Blažič. S svojimi izkušnjami mi je veliko pomagal, da sem svojega Pančota pripeljal do izpita B-BH in ga lahko obvladoval.

Kasneje, ko je Pančo dozoreval, sem spoznal tudi, kako svojeglavi znajo biti pastirji. Priznam, da mi je bil tudi on velika pasja šola.

Tisto, kar sem moral razjasniti pri meni samem je bilo, da sem si morda želel psa čuvaja, samozavestnega, z močnim karakterjem, pa vendarle popolnoma poslušnega. No to so bila pričakovanja na začetku. Z veliko truda in potrpežljivosti je Pančo res postal poslušen pes, bistveno bolj, kot je za tipičen karakter kraškega ovčarja značilno. Ugotovil sem, da je imel Pančo podoben izziv kot jaz, torej kako pastirja (dejansko mene) spraviti v red.

Po vsem tem učenju s psom in z željo za delo s psi v bodoče, sem se veliko izobraževal na področju kinologije, udeleževal seminarjev in bil aktiven na tem področju. Tako, da sem kasneje tudi postal licenciran instruktor KZS za osnovno vrsto poslušnosti. Iz tega pa kasneje še nadaljeval izobraževanja in učenje še vedno traja.

Ko je v našo družino prišla hčerka Laura nismo imeli posebnih priprav spoznavanja otroka s psi. Pomagalo nam je, da je bil Pančo pri hiši prej.

Svojo mladostno navihanost je prerasel in že od malega je bil enakovreden družinski član. Karakter čuvaja mu je podarila narava in za to ni bilo potrebnega dodatnega učenja. Pančo je zelo potrpežljiv in zna sodelovazi z otroki. Le pri razigranosti je potrebno paziti, da se zaradi razlike v teži ne podre na tla. Hčerka Laura mi že pomaga pri hranjenju psov in sprehajanju, jo učim že od malega. Pred kratkim se nam je pridružil še četrti član družine in bo podobno pri uvajanju, samo dodatni par rok za pomoč pri oskrbi psov bo.

Ker imamo doma več psov, ima vsak svoj pesjak. Ampak ker še vedno želimo, da vsak opravlja svoje delo zato je Pančo večino časa spuščen na ograjeni posesti. Ostale psi so belgijski ovčarji in delujejo na drugačnih obratih. Zato jih ne puščam zunaj brez nadzora, medtem pa je kraški ovčar povsem zadovoljen, da leži ali sedi v sadovnjaku in opazuje okolico. Preverja mimioidoče in jih oblaja, vendar sem brez strahu, da bo naredil karkoli nedovoljenega.

So vokalni psi in na to se je potrebno privaditi. To je njegovo delo in svoje delo res opravi točno tako kot mora. Tudi sredi noči bo opozoril na znane ali neznane zvoke. Tu mu moramo biti v podporo, raziskati in se mu zahvaliti za pozornost. Pančo mi je v veliko pomoč tudi pri tečajih pasje šole, kjer ga z njegovo potrpežljivostjo in aktivnostjo lahko izkoristim v različnih situacijah. Pa tudi na vsak družinski izlet ali sprehod gre z nami. Gre za nezahtevno pasmo in z lahkoto je kraški ovčar čudovit družinski pes.

Želel bi tudi pohvaliti delo društva. V njem delujejo člani, ki jim je mar za ohranitev in razvoj pasme. Vsi to delajo ljubiteljsko in prostovioljno in v vsako aktivnost je potrebno vložiti čas in energijo in obojega nam v trenutnem tempu življenja pogosto primanjkuje.

Menim, da bi več novih članov lahko naredilo še več – vsak bi lahko po svojih najboljših močeh prispeval nekaj za ohranitev avtohtone slovenske pasme psa, ki je ogrožena vrsta. Samo društvo ne more narediti veliko več, ljudje moramo dati več…iti prek svoje cone udobja, dati na stran ego.

Lastnike in ljubitelje te pasme je potrebno od začetka motivirati za razna druženja, ki jih ni malo. Vendar je vedno lahko več. Tudi manjši dogodek je lahko priložnost, da se predstavi pasma če tudi ni družbe psov.

Primer je bil lani na dnevu odprtih vrat vojašnice Novo mesto, kjer sem bil prisoten prek Pasje šole GK in sem obiskovalcem pokazal tudi Pančota. Nekaj let nazaj pa tudi na dogodku Krka živi, kljub temu da nismo bili povabljeni za sodelovanje nekako naredili druženje in sprehod. Teh lokalnih dogodkov je veliko in bi lahko člani društva prispevali informacije o le teh.

Želel bi, da se na spletni strani društva/socialnih omrežjih objavi seznam zagotovljenih prihajajočih dogodkov za leto naprej kje in kaj se bo dogajalo. Tako se bo mogoče kdo laže organiziral in prišel na druženja. Kasneje pa se lahko ta seznam povečuje tudi na lokalni ravni in bližnji okolici zunaj meja.

Kraški ovčar mora tudi v prihodnje navduševati naše otroke, vnuke in pravnuke. Nikakor si ne bomo dovolili, da že tako majhen genski bazen omeji razvoj pasme. Želim si, da bi bilo več sodelovanja s Kinološko zvezo Slovenije. Verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo narediti vse, da nas bodo zdravi kraški ovčarji razveseljevali še naprej.

Besedilo in fotografije: Gregor Kokalović