Eden izmed ključnih stebrov delovanja Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije je skrb za prihodnost pasme in za vzrejo, zato društvo tesno sodeluje s stroko

Člani upravnega odbora društva pomagajo lastnikom in vzrediteljem s strokovnimi usmeritvami in nasveti in jih povezujejo s stroko.

Pred kratkim je članica upravnega odbora društva in tudi društveni strokovni steber s področja veterine, dr.vet.med. Nina Baš, izvedla spletni tečaj Samozavesten vzreditelj, kjer je enega izmed vsebinskih sklopov namenila tudi poznavanju osnov genetike in njenemu pomenu pri vzreji. Več si lahko preberete na spletni strani https://veterinanina.si/   . Vabimo vas, da se pridružite spletnemu tečaju na kakšnemu od prihodnjih terminov.

Najpomembnejša strokovna podpora vzreji kraškega ovčarja na področju genetike je prof. dr. Peter Dovč z Biotehniške fakultete. Profesor Dovč med drugim raziskuje genetiko psov in je skrbnik informacijskega sistema za kraške ovčarje , hkrati pa skrbi tudi za analizo krvi za pridobitev DNA profilov za kraške ovčarje, za katere želijo lastniki pridobiti vzrejno dovoljenje.

Profesor Dovč je prejemnik Jesenkove nagrade za življenjsko delo. Jesenekove nagrade so najvišja priznanja za pedagoške, raziskovalne in strokovne dosežke ter za gospodarski in splošni družbeni napredek na področju biotehniških ved v Sloveniji. Biotehniška fakulteta jih podeljuje že vse od leta 1973.

https://www.youtube.com/watch?v=UkFqUrhft-8

Vsem vzrediteljem priporočamo, da si preberejo spodnji prispevek in se v primeru dilem pri paritvenih kombinacijah obrnejo na društvo! 

Zakaj je potrebno pri načrtovanju paritev upoštevati genetske parametre?

Uvod

Oblikovanje in vzdrževanje pasemskih skupin znotraj posameznih vrst živali predsatvlja način za omejevanje in urejanje biotske pestrosti populacij.

Pri tem se moramo zavedati, da je pasemski način reje živali relativno nov princip, ki ga v zgodovini živalskih populacij poznamo večinoma manj kot 200 let. To je seveda v zgodovini obstoja živalskih vrst zelo kratko obdobje.

Zakaj smo začeli tako splošno? Zato, ker smo po tem kratkem obdobju prišli do situacije, ko je biotska pestrost znotraj številnih pasemskih populacij drastično upadla in zahteva ustrezno ravnanje tistih, ki o dločajo o vzreji pasemskih populacij. Tu pasemske populacije psov niso nikakršna izjema, celo slabše, zaradi svoje majhnosti in omejenega nabora živali (plemenskih samic in samcev), ki sodelujejo v reprodukciji pasemske populacije, je obstoj nekaterih pasem resno ogrožen. Problem je multifaseten in zahteva kompleksen pristop, zato se bmo v nadaljevanju omejili le na en aspekt skrbi za genetsko pestrost populacij, na kontrolo vzreje v sorodstvu, inbriding.

V vseh številčno omejenih (zaprtih) populacijah prihaja do paritev bolj sorodnih osebkov, kot bi to bil slučaj v neomejeno velikih populacijah z naključnim parjenjem.

Zato je postopno naraščanje stopnje sorodstva med pripadniki takih populacij neizogiben pojav, ki ga ni mogoče preprečiti drugače, kot z uvajanjem genetsko nesorodnih plemenskih živali iz drugih populacij (pasem).

Tega ukrepa se rejci navadno ne želijo poslužiti kot prvega koraka, ker v populacijo vnese novo (genetsko in fenotipsko) variabilnost in delno zamegli nakatere pasemske značilnosti, ki smo jih mogoče zelo cenili pri neki pasmi. Blažji ukrep je ocena genetske raznolikosti v populaciji in preprečevanje parjenja preveč sorodnih osebkov. To je relativno star princip, ki ga zagovarja tudi klasična kinologija, ki na osnovi rodovniških podatkov omejuje partvena dovoljenja, da bi preprečili prehitro naraščanje inbridinga v populacijah. Pogoj za te ukrepe je natančen in pravilen ter čim daljši rodovnik.

V praksi se izkaže, da standardna globina rodovnikov, ki jo uporabljamo (5 generacij) ni zadostna za učinkovito preprečevanja parjenja v sorodstvu, ker pri tem privzamemo, da živali 5 generacij nazaj niso bile med seboj sorodne.

V nekaterih primerih so za izračun koeficienta sorodstva uporabili daljše rodovnike (10 generacij) in pokazali,da koeficient inbridinga v takih primerih lahko naraste tudi za 50%.

Ker v številnih pasemskih populacijah tako globokih in zanesljivih rodovnikov nimamo na voljo, možnost uporabe globljih rodovnikov pri določanju paritvenih kombinacij odpade.

Moderna genetika nam omogoča drugačen pristop. Z uporabo molekularnih markerjev lahko ocenimo koeficient sorodstva na osnovi razlik v genskem zapisu med posameznimi živalmi, ne da bi upoštevali podatke iz rodovnikov. To metodo smo pred skoraj dvema desetletjema uspešno vpeljali tudi v populaciji kraškega ovčarja, kar nam je omogočilo izračun genetskih distanc za poljubne paritvene kombinacije. Logika za tem pristopom je, da če bomo parili samce in samice, ki kažejo večjo genetsko distanco, bo naraščanje inbridinga počasnejše, kar bo omogočilo vzdrževanje genetsko manj ogorožene populacije kraškega ovčarja. V kinologiji predstavlja višji inbriding posebno nevarnost zato, ker se pri tem povečuje homozigotnost in nevarnost pojava recesivnih dednih bolezni, izgubljamo pa tudi prednosti heterozisa, ki so bile v nekaterih pasmah tudi pomemben dejavnik. Rejci včasih rečejo, da se je pasma izrodila, kar je povzetek negativnih učinkov predvsem teh dveh dejavnikov.

Kje smo trenutno pri kraškem ovčarju?

Populacija kraškega ovčarja je tudi v kinološkem smislu zelo majhna populacija. Ker je trenutno populacija zaprta, je naraščanje inbridinga neizbežno. Z orodji in podatki, ki jih imamo (rodovniki in genetski profili) lahko do neke mere upočasnimo naraščanje inbridinga, če se držimo pravil in omejitev, ki nam jih uporaba teh dveh setov podatkov omogoča. Zato je pomembno, da dodatno ne fragmentiramo populacije (delitev na delovno, urbano in še kakšno linijo) in da za paritve čim bolje izkoriščamo genetski material, ki nam je na voljo.

Slednje predvsem pomeni vključitev čim večjega števila plemenskih samic in plemenjakov v rejsko shemo (na ta način bomo v naslednjo generacijo posredovali več genetske pestrosti) in preprečevanje sindroma “popularnih samcev”, ki lahko vodi do velikega števila potomcev enega plemenjaka v populaciji v relativno kratkem času in seveda pomeni grožnjo za pasmo v prihodnosti.

Zaradi relativno kratkih rodovnikov, ki jih uporabljamo za potrjevanje paritvenih kombinacij, je pogost slučaj, da je na osnovi gnetskega profila ocenjen inbriding precej višji kot rodovniški inbriding.

Paritvene kombinacije s sorodnimi osebki (z majhno medsebojno genetsko distanco) predstavljajo nevarnost pojava recesivnih dednih bolezni, ki so v populaciji sicer prisotne z nizko frekvenco in jih trenutno celo ne opažamo, ker ni homozigotnih osebkov.

Povečevanje tveganja za zdravje na račun doseganja domnevno zanimivih rejskih ciljev ni opravičljivo.

Zato je pomembno, da informacije, ki jih imamo na voljo (ocena genetskih distanc v informacijskem sistemu kraškega ovčarja), smotrno uporabljamo, tudi zato, ker imamo v primeru kraškega ovčarja edinstveno situacijo, da praktično nadziramo in upravljamo celotno populacijo pasme z redkimi izjemami (kraški ovčarji v tujini, ki niso vključeni v naš rejski program). In zato je naša odgovornost še toliko večja.

Besedilo:

Peter Dovč, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani