Bernardina pot s kraškimi ovčarji in ljubezen, ki traja vse življenje.

Tole zgodbo nam je zaupala Bernarda in zelo nas je navdušila.

Bernarda je že od zgodnjega otroštva v družbi psov, zakaj se je odločila za kraškega ovčarja, pa boste izvedeli, ko boste prebrali prispevek.

Takole pravi Bernarda.

S psi sem povezana že od otroštva. Težko bi pojasnila, od kod izvira ta posebna navezanost, vem pa, da sem že kot petletna deklica pasla ovce in pri tem pogosto doživljala tudi manj prijetne izkušnje. Vaški potepuški psi so preganjali čredo, nekajkrat pa so poškodovali tudi mene. Kljub temu se moja ljubezen do psov nikoli ni zmanjšala.

Po upokojitvi se je moje življenje nekoliko umirilo. Čeprav leta in zdravje prinašajo določene omejitve, sem pridobila nekaj, česar je prej vedno primanjkovalo – čas.

Nekega dne sem med prebiranjem Kmečkega glasa povsem naključno obstala pri oglasu za kraške ovčarje. Nekaj v meni se je prebudilo. Občutek je bil tako močan, da sem se še isti dan odpeljala v Mamolj.

Domov sem pripeljala Venero, veliko in močno psičko, ki je bila predvidena za vzrejo. Čez nekaj mesecev mi misli niso dale miru, saj je bila ena od psičk iz istega legla še vedno na voljo. Tako je v naš dom prišla še Vena – Vita. Njena zvestoba, zaščitniški značaj, nežnost in predanost so me popolnoma prevzeli.

Učenje in skupna rast

Z Vito sva se eno leto redno udeleževali šolanja. Ne glede na vreme sva nabirali izkušnje v mestu, na parkiriščih, ob prometnicah, v parkih in na različnih drugih lokacijah. Šolanje sem nadaljevala tudi v Domžalah.

Čeprav sem imela za sabo že bogate kinološke izkušnje, sem hitro ugotovila, da se tako ljudje kot psi učimo vse življenje. Prav sodobni pristopi k vzgoji in šolanju so mi odprli nova obzorja in pokazali, kako pomembno je razumevanje pasjih potreb.

Lansko leto me je Venerino prvo leglo razveselilo s petimi mladički. Vsi so hitro našli nove domove, za samičke pa je bilo zanimanje izjemno veliko. Ena od njih je svoj dom našla celo v Franciji, kjer danes pomaga pri čuvanju koz in dela družbo drugemu kraškemu ovčarju.

Žaki in življenje na kmetiji

Ker je moje navdušenje nad pasmo samo še raslo, se nam je pridružil tudi samec Žaki, ki prihaja s Kozjanskega.

Danes se Žaki po programu varne paše navaja na življenje z ovcami in kozami.

Kot vsak mlad pes se tudi on srečuje z izzivi. Največkrat ga na realna tla postavijo kar naše temperamentne drežniške koze. Z Žakijem sva obiskovala malo šolo in se udeležila razstav, pri čemer sem ponovno ugotovila, da je vlaganje v znanje vedno dobra odločitev.

Kmetija, živali in psi kot nepogrešljivi spremljevalci

Naša kmetija v okolici Ljubljane je idealno okolje za življenje in vzgojo živali. Dolga leta je bila usmerjena predvsem v rejo krav dojilj, posavskih kobil in kokoši. Danes pri nas živijo še race, pavi, ovce, koze, zajci, oslički in prašiči.

Posebno mesto pa imajo kraški ovčarji.

Ker obdelujemo več razpršenih parcel, so psi skoraj vedno z menoj. Spremljajo me pri vsakodnevnih opravilih in postanejo nepogrešljivi sodelavci na kmetiji. Življenje na podeželju prinaša tudi številne izzive. Srečujemo se z divjadjo, divjimi prašiči, lisicami in šakali, občasno pa prihaja tudi do nepredvidenih situacij med domačimi živalmi.

Takšno okolje od psa zahteva stabilen značaj, samozavest in dobro socializacijo.

Zakaj prav kraški ovčar?

Pri tej pasmi me najbolj navdušujejo njena slovenska avtohtonost, zvestoba gospodarju, močan čut za varovanje družine in premoženja ter izjemna predanost svojim ljudem.

Kraški ovčar je nepodkupljiv varuh, hkrati pa zelo nežen in ljubeč družinski pes. Do svojih ljudi razvije posebno vez, ki jo je težko opisati z besedami.

Seveda pasma zahteva razumevanje. Kraški ovčar je inteligenten in samostojen pes. Nepravilno ravnanje ali slabe izkušnje lahko pustijo posledice na njegovem vedenju. Zato vedno poudarjam, da moramo poleg psov vzgajati tudi ljudi.

Na lastne oči sem videla, kako lahko neprimerno ravnanje človeka prizadene žival. Takšne izkušnje me še dodatno utrjujejo v prepričanju, da odgovorno lastništvo ni izbira, temveč dolžnost.

Od vzrediteljice do vseživljenjske učenke

S kinologijo se ukvarjam že desetletja. Pred več kot tridesetimi leti sem vzrejala rotvajlerje, bila inštruktorica šolanja v dveh kinoloških društvih in sodelovala pri delu Enote reševalnih psov Slovenije.

Kljub bogatim izkušnjam ostajam odprta za nova znanja. Rada se posvetujem z izkušenimi vzreditelji, sledim novostim in se dodatno izobražujem. Menim, da je uspešna vzreja mogoča le takrat, ko združujemo izkušnje, strokovno znanje in iskreno skrb za dobrobit psov.

Pri vzreji posebno pozornost namenjamo zdravju, značaju in ohranjanju pasme. Vena ima ustrezne vzrejne pogoje, opravljeno šolanje in vzrejni pregled, pri načrtovanju paritev pa ob pomoči strokovnjakov skrbimo za čim manjšo stopnjo sorodstvenega parjenja.

Veliko podporo mi nudijo tudi člani Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev, kjer sem našla skupnost ljudi, ki jih povezuje skupna ljubezen do naše avtohtone pasme.

Novi rod kraških ovčarjev

Letos nas Vena ponovno razveseljuje z mladički. Je izjemno skrbna, nežna in predana mati. Ure in ure preživim ob njih ter vsak dan opazujem njihov razvoj.

Čeprav so si mladički na prvi pogled podobni, ima vsak svoj edinstven značaj:

• Alka je močna in odločna psička.
• Ava navdušuje s svojo nežnostjo in posebnim pogledom.
• Alf je miren in pozoren samček.
• Apolo izstopa po moči in samozavesti.
• Atlas se vedno prvi postavi za svojo kost.
• Astor pa je neutrudni raziskovalec in igralec.

Mladičke navajamo na različne ljudi, živali, zvoke in okolja, saj verjamemo, da dobra socializacija predstavlja temelj za njihovo prihodnje življenje.

Največja želja: pravi domovi

Kot vzrediteljica si za svoje mladičke želim predvsem eno – da najdejo ljubeče, odgovorne in predane lastnike.

Vsak pes potrebuje čas, potrpežljivost in razumevanje. Težave se največkrat pojavijo zaradi nesporazumov, pomanjkanja znanja ali neustrezne komunikacije. Zato verjamem, da lahko z odprtim dialogom, voljo do učenja in medsebojnim spoštovanjem premagamo skoraj vsak izziv.

Kraški ovčar ni zgolj pes. Je zvest spremljevalec, predan varuh, srčen prijatelj in nepogrešljiv član družine. Ko enkrat postane del tvojega življenja, v tvojem srcu pusti sled za vse življenje.

Kontakt in informacije o leglu

Bernarda Ložar se s kinologijo ukvarja že več desetletij. Kot nekdanja vzrediteljica rotvajlerjev, inštruktorica šolanja psov in članica Enote reševalnih psov Slovenije danes svojo ljubezen in izkušnje posveča predvsem kraškim ovčarjem.

Na njeni kmetiji mladički odraščajo v stiku z ljudmi, domačimi živalmi in različnimi vsakodnevnimi situacijami, kar jim omogoča dobro socializacijo in pripravo na življenje v novih domovih.

Za več informacij o pasmi, aktualnem leglu ali obisku pri mladičkih se lahko obrnete na:

Bernarda Ložar, vzrediteljica kraških ovčarjev

e-mail: bernarda.lozar@siol.net

telefon: 040 580 372

Mladički iščejo odgovorne in ljubeče lastnike, ki bodo razumeli posebnosti te čudovite slovenske avtohtone pasme ter jim omogočili varno in srečno življenje.

Besedilo in fotografije: Bernarda Ložar