Tokrat vas prijazno vabimo, da si preberete Andrejkino zgodbo o življenju s kraškimi ovčarji v Ameriki, verjamemo, da vas bo ganila.

Iz slovenskih korenin rastejo zgodbe, ki nas povezujejo – od domačega ognjišča do obale Pacifika.

Naša družina in kraški ovčarji

V družini, ki sva jo z Rokom ustvarila, so zrastli trije fantje in dva kraška ovčarja. Težko je reči, kateri od njih je bil težje vzgojljiv oziroma bolj nagajiv ali prebrisan. Vsak je bil zase svet, pristen in edinstven.

Začetek zgodbe

Moje ime je Andrejka, sem zdravnica anesteziologinja, Rok je elektroinženir. Izhajamo iz Solkana.

Ker je bil Rok veliko zdoma, otroci pa majhni, smo začeli razmišljati o nakupu psa – zaradi občutka varnosti.

Pogledovali smo vsenaokrog in v poplavi tujih pasem ugledali kraškega ovčarja, slovensko avtohtono vrsto, ki je takrat žal nisem poznala. Prebrali smo, da je dober čuvaj, zvest in primeren za otroke. Tako preprosto je bilo.

Srečanje z Damjanom Vitezom

V iskanju mladička smo spoznali gospoda Damjana Viteza, vzreditelja in edinstvenega poznavalca pasme. Pa tudi pripovedovalca takega kova, da se ob njem naenkrat znajdeš v vrtincu mitov prepletenih z dejstvi o tej plemeniti živali.

Častitljivi. Mogočni. Verjameš – in naenkrat si sam del zgodbe, ker tako izbereš.

Naš prvi kraški ovčar Svarun

Naš prvi kraški ovčar je bil Rex Pižmohtov, ki smo ga klicali Svarun. Zaradi vseh prigod in nezgod, ki nam jih je ušpičil, je bil dolga leta predmet smeha, pripovedk in skrbi. Rad je kradel in zakopaval naše čevlje in nogavice. Zgrizel je vse, kar smo posadili okrog hiše. Radovedno je spremljal vsak naš korak. Topil se je ob crtanju. Psov ni maral. Ljudi na naše dvorišče ni spustil. Bil pa je velik zapeljivec in zaplodil toliko otrok, da smo bili kregani, ker je v populacijo zasejal preveč svojega genetskega materiala.

Prihod Velesa in selitev v ZDA

Ko je Svarun ostarel, smo se odločili za drugega kraškega ovčarja – Nerona Silberja, ki ga kličemo Veles. Želeli smo, da bi Veles rastel ob Svarunu, ki pa je kmalu zatem, žal, preminil.

Leta 2019 je težišče naše družine zanihalo v ZDA in temu sva sledila tudi midva z Rokom.

Samoumevno je bilo, da v ZDA pripeljemo tudi Velesa, ki nama lepša življenje v San Diegu.

V stolpnici ob Pacifiku, na sprehodih pod palmami se očitno dobro počuti, predvsem pa je nadvse občudovan.

Mimoidoči se ob njem ustavljajo, sprašujejo, z njim se slikajo. In jaz rada odgovarjam na vsa vprašanja: Katera pasma? Iz kje izhaja?

Obratno od Svaruna je Veles povsem nezainteresiran za pasje gospodične. Nobenega potomca ni pridelal.

Zgodbe, ki povezujejo

Svarun in Veles, sta ustvarila edinstvene zgodbe, ki nas bodo kot družino vedno povezovale, četudi smo raztreseni med Kalifornijo, New Yorkom, Texasom in New Mexicom.

Ko se danes z že odraslimi sinovi pogovarjamo, jih prvo zanima, kako je Veles – in ne kako sva midva. Ko naju obiskujejo, jih na letališču vedno pričakamo z Velesom in njegovo nebrzdano veselje vsakič ukrade pozornost potnikov.

Zakaj kraški ovčarji?

K odločitvi, da bodo kraški ovčarji postali del našega življenja, je odločilno pripomoglo, da so slovenska avtohtona pasma.

So del dediščine prostora, od koder izhajajo naše korenine. So mogočne in nam vsem dajejo oporo in toplino domačega ognjišča, kjerkoli smo. Povezujejo. Trma, burja, pripovedi prostora, pokončnost. S takšno nitjo sem tkala svoje otroke. In kraški ovčarji so mi pomagali.

Tudi imen, Svarun in Veles, nisem izbrala naključno. V naša življenja sem povabila božanstva, ki izhajajo iz mojega slovanskega sveta. To sem, brez sprenevedanja.

Verjamem v moč zgodb, ki se prenašajo skozi generacije. Zgodb, ki jih skupaj ustvarjamo, negujemo, plemenitimo. Zgodb, ki oblikujejo identiteto družin. Tudi narodov, če premorejo dovolj modrosti.

Skupnost in zahvala

Četudi pripovedujem globoko iz sebe, nekako slutim, da nekaj podobnega čutite vse družine, v katerih so kraški ovčarji.

Vsako druženje s kraškimi ovčarji, od Pivke do Trsta, Ljubljane, Maribora, Kranja, Kraškega roba, pa tudi izven naših meja, je polno takšnih in drugačnih zgodb, vsaki družini lastnih, edinsvenih in dragocenih. Krasnih zgodb, ki nas nevidno povezujejo.

Za konec, DVLKOS-u izrekam pohvalne besede. Društvo se trudi vzbujati zanimanje za pasmo, na voljo so z nasveti in napotki. In društvo so ljudje, ki temu podarjajo svoj čas. Hvala.

Besedilo in fotografije: Andrejka Štrukelj