Z vami delimo neverjetno zgodbo, ki nam jo je zaupala Bernarda. Kraška ovčarka Vita razkriva izjemne sposobnosti kraškega ovčarja, slovenske avtohtone pasme psa. 

Takole pravi Bernarda.

Od navdušenja in presenečenja nad svojo kraško ovčarko Vito še danes ne morem priti k sebi. Ta nenavaden dogodek preprosto moram deliti z vami.

Ne vem, kaj se je podilo po glavi komaj dva dni staremu jagnjetu, da se je stisnilo skozi električno mrežo, zapustilo svojo mamo, bratca in varnost črede. Bila sem precej daleč stran. Videla sem trenutek pobega, nisem pa mogla videti, v katero smer je steklo, saj se teren tam prevesi v strmo pobočje.

Po glavi so se mi podile najrazličnejše možnosti in skrbi. Nato sem se v hipu odločila: pomagala mi bo kraška ovčarka Vita.

Preteklo je kar nekaj časa, preden sem prišla domov po svojo psičko in jo na dolgem povodcu pripeljala do mesta, kjer sem jagnje nazadnje videla. Takoj je »ujela vonj« in me mirno, a odločno potegnila za seboj.

Sled je vodila čez požeto koruzno njivo, nato čez asfaltno cesto in naprej v visoko travo. Tam sva ga našli. A takoj ko naju je zagledalo, je vstalo in znova pobegnilo.

Teklo je čez cesto, se dvakrat stisnilo skozi mrežo, ki je ograjevala sosedov zelnik, in izginilo v visoki travi. Na ogromnem travniku se je vse skupaj zdelo skoraj brezupno.

Vita pa ni odnehala.

Z neverjetno vztrajnostjo je iskala naprej. Kmalu ga je znova našla. Toda zgodba se je ponovila. Tokrat je jagnje še prej začelo brezglavo bežati. Spet čez cesto, čez travnik in nazadnje v gozd.

Ko sem izgubila upanje, je Vita še vedno verjela

Vita je odločno sledila naprej. Skupaj sva se prebijali skozi gosto podrast, robidovje in drevje. Prispeli sva do potoka in ozke brvi. Želela je nadaljevati čez brv, jaz pa sem jo v trenutku jeze, obupa in nemoči obrnila nazaj.

Danes vem, da je bila to moja velika napaka. Koliko morajo včasih naši naši psi prenesti zaradi nas – njihovih lastnikov in vodnikov.

Vrnili sva se na izhodišče in začeli znova. Tokrat sem ji popolnoma zaupala.

Vztrajno in samozavestno mimo vseh ovir

Pot naju je vodila navzdol po travniku, ponovno v gozd, čez potok in nato navzgor po strmem pobočju. Teren je bil zahteven in prepleten z neštetimi sledmi srn, divjih prašičev, lisic, šakalov in številnih psov sprehajalcev iz bližnjega naselja.

Toda Vita ni omahovala. Korak za korakom, sled za sledjo, me je pripeljala do izgubljenega jagnjeta.

Po več kot dveh urah neprekinjenega dela, brez počitka in brez okrepčila, po obdobju brejosti in vzreje mladičev, je še vedno vztrajala pri svoji nalogi.

In uspelo ji je. Tokrat jagnje ni pobegnilo.

Objela sem jagnje. Nato sem objela še Vito. In še dolgo v noč nisem mogla verjeti, kaj sva skupaj doživeli.

Tudi to je kraški ovčar

Ko govorimo o kraškem ovčarju, pogosto pomislimo na čuvaja črede, zvestega spremljevalca in pogumnega varuha doma.

A kraški ovčar je še mnogo več. Je pes, ki vztraja, ko človek izgublja upanje. Je pes, ki zaupa svojemu nosu, svojim nagonom in svoji nalogi. Je pes, ki ne odneha, dokler delo ni opravljeno.

Tistega dne me je moja Vena – Vita znova naučila, kako izjemna je ta pasma.

In kako zelo srečna sem, da lahko živim z njo. ❤️

Besedilo in fotografije:

Bernarda Ložar

Če si tudi vi želite samozavestnega kraškega ovčarja, lahko kontaktirate Bernardo in boste morda imeli možnost sprejeti v svoj dom prav Vitinega potomca.

Bernardin kontakt: 040 580 372