Prvo srečanje s kraškim ovčarjem

Moja zgodba s slovensko avtohtono pasmo – kraškim ovčarjem, sega v rano mladost, ko smo nekega dne dobili obisk s Primorske in je brez naše vednosti iz prtljažnika skočila krasna puhasta psička, sicer mešanka med kraškim ovčarjem in šarplanincem, z izrazitimi potezami kraškega ovčarja. To je zanetilo ogenj ljubezni do te pasme, ko smo se brez pomisleka odločili, da jo kar obdržimo, ter preživeli z njo lepih 14 let.

Ko smo se odločili za novega psa, je bila to čistokrvna kraška ovčarka Kaja. Že od prvega dne nas je očarala s svojim karakterjem in eleganco, ki se je kazala vse do njenega zadnjega dne.

Devet let, sicer prekratkih, je bogatila moj vsakdan, vse od pasje šole, do razstav, kjer je dosegala vrhunske rezultate in tudi do prvega legla, ko nas je sama razveselila s svojim kosmatim naraščajem. A njena zgodba se je veliko prehitro končala zaradi bolezni, kljub temu pa je pustila neizbrisljiv pečat v mojem življenju. V tem obdobju sem se z njeno pomočjo in pomočjo prijateljev vzrediteljev ter inštruktorjev iz pasje šole naučil ogromno, kar se tiče skrbi, nege, prehrane, dresure in oblikovanja odnosa s kraškim ovčarjem in psi nasploh.

Ko je napočil tisti dan, ko se je bilo potrebno od psičke posloviti, ki je nedvomno za vsakega lastnika psa najtežji, sem potreboval pol leta, da sem tehtno premislil, ali sem pripravljen na novo obdobje v življenju, ki bi ga delil z drugim psom. Ta praznina in bolečina je bila po določenem času zasenčena z željo, da svoj dom ponudim novemu družinskemu članu. 

In potem mi je življenje polepšal Falco

Najino prvo srečanje je bilo naravnost čarobno, ko je na drugem koncu Slovenije prvi iz legla desetih mladičev stekel do mene in me s svojimi drobnimi očmi enostavno prevzel.

Ni bilo potrebno veliko, da sem se z vzrediteljem Hadisom hitro dogovoril, da se na Ravbarkomando vrnem čez mesec dni. Pot v Prekmurje je bila sicer dolga, ampak Falco jo je prestal brez težav in se na svoj nov dom hitro navadil. Že od vsega začetka sem se zavedal odgovornosti, ki sem si jo naložil, da bom novega psa poskušal usmerjati v pravo smer.

Kmalu sem ugotovil, da je pri njem nesmiselno pričakovati določene karakteristike, ki sem jih bil vajen od samičke, kajti vsak pes je zase edinstven. Zato sem svoj pristop moral prilagajati sproti in iskati načine vzgoje, ki bi z mojega stališča mlademu psu najbolje koristili pri njegovem razvoju.

Moram priznati, da sem se za samca kraškega ovčarja odločil načrtno, saj sem imel željo preizkusiti samega sebe, če sem sposoben skrbeti za tako velikega psa.

Začetki so bili polni preizkušenj in negotovosti, kajti takšne igrivosti in energije nisem bil vajen, če pomislim na prejšnjo psičko. Ta je bila zelo umirjena in vodljiva, medtem ko je Falco njeno popolno nasprotje. To se je najprej pokazalo pri česanju. Namesto da bi se prepustil negi, mu je bilo bolj zanimivo grizljat mojo roko ali glavnik. Na začetku mi je bilo zabavno, a ko je od mojih poskusov česanja bilo več igre kot dejanske nege, ki je zame zelo pomembna, je to postalo sčasoma nadležno.

Na tej točki je zelo pomembno za slehernega lastnika, da najde pot do zaupanja svojega psa in trenutke česanja spremeni v trenutke utrjevanja medsebojne vezi. K sreči mi je to uspelo zelo spontano skozi rutino, ko je nekega dne pes ta postopek sprejel kot del najinega vsakdana.

Po istem postopku sva ustalila urnik z obroki, najprej zjutraj in zvečer, ko pa je prišel čas za pasjo šolo in domačo dresuro, pa od tega trenutka hrano dobi samo zvečer. Razlog za to spremembo je izhajal iz prepričanja, da je lažje učiti lačnega psa, kar sam sebi dokazujem iz dneva v dan.

Najprej sem mislil, da bom dresuro lahko opravljal kar sam doma, ampak ko sem ga prvič pripeljal v pasjo šolo, je pokazal neskončno veselje in samo potrdil, da je tako za nas, kot tudi za pse še kako pomembna socializacija.

Vsakega lastnika kdaj zaskrbi, kako se bo njegov pes obnašal ob drugih psih (tudi drugih ljudeh) in te moje skrbi je Falco odpravil v trenutku, ko so se vsi psi ob prvem stiku z njim počutili neogroženo, saj je vsakega sprejel pozitivno in tudi reakcija je bila z druge strani vzajemna. Prvič se je to zgodilo s konji, ki sva jih srečala na sprehodu. Brez priklica konj, so se nama ti približali, Falcota sem spustil blizu in temu je sledil prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Najprej so se z noski nežno dotaknili, potem pa se je pes vrgel na hrbet in pustil, da so ga konji z gobčki pocarkljali od glave do repa. Takrat sem dokončno začutil, kako krasen karakter izžareva iz njega in da me z njim čaka čudovito, a vseeno zahtevno obdobje.

Iz dneva v dan se vedno bolj kaže Falcov pravi značaj, to je brezmejna navezanost in njegova energija

Še najbolj ko odprem vrata avtomobila oz. ko primem za povodec in ovratnico, kar mu hitro da vedeti, da je čas za njegov najljubši del dneva – sprehod. Najini sprehodi so sestavljeni iz treh delov, najprej narediva in ponoviva vaje iz šole, kot so razni ukazi (poleg, sedi, prostor, sem, ipd), potem sledi sproščen del sprehoda, ko mu dam malce več svobode za raziskovanje, zaključni del pa je obisk kavarne, ko si privoščim kavico in skledo vode, Falco pa mora po tem, ko se odžeja, zdržati čim dlje na ukazu prostor, ne glede na to, kaj se dogaja v okolici, kar zna biti pri tako živahnem psu še največji izziv.

Vse to ima svoj namen, kajti psa je po mojem mnenju potrebno navaditi oz. naučiti, kako se mora obnašati v urbanem okolju, ko bi njegova pozornost v veliki večini naj bila usmerjena v svojega lastnika.

A včasih je to ob srečanju z mimoidočimi psi lažje povedat, kot narediti. Sem pa zelo vesel, da Falco že od vsega začetka kaže veliko zanimanje za vodo, ko sva iz občasnega čofotanja prišla do te stopnje, da lahko v toplejših dneh tudi skupaj zaplavava v kakšnem jezeru. Za vse to je bilo potrebno vložiti ogromno truda, potrpljenja in mirnih živcev, da sva si ustvarila idealno izhodišče za zgolj nadgrajevanje najinega lepega odnosa.

To je moja filozofija, kateri želim slediti in ne glede na vse, nuditi svojemu prvemu samčku kraškega ovčarja najlepše možno življenje.

Besedilo in fotografije: Marko Kardinar